Amazonka – 2 meseca na reki

Kot sem obljubil vam dam še malo za glodat in za zeleno zavist par vrstic in slikic iz Savadorja na Brazilski obali. Mimogrede mesto je prestolnica Brazilske glazbe, ima krasno lego in zgodovino (prva Brazilska prestolnica) ter seveda plaaaaaaaaaaaaaaaaaaaže da te kap.

31.3.07, sobota

To je torej Gurupa, zadnje mesto pred kanalom ki pelje proti jugu. Reka se namreč razcepi na dve plovni poti, prva pelje proti severu do Atlantika, druga pa zavije navzdol in mimo Brevesa konča pred Belemom v morju. Ni še slane vode, to bo samo na koncu, je pa vpliv plime in oseke ter je treba za to dnevno preveriti kako je z luno. Že itak ni močnega toka, padec je že kar nekaj časa skoraj nič. Vse je ocean vode, z leve in desne bregovi ki se ne spreminjajo mnogo. Na bregu posamezne hiše s pristanom, mala barka in par čolnov. Živijo od nabiranja palmine sredice ki se prodaja kot precej vredna hrana v Brevesu in naprej. Ta vrsta palme je tanjša kot recimo kokos, na vrhu se razcepi in mladci (ker so lažji) spretno spezajo do vrha in odrežejo par zelenih poganjkov. Tako ne uničijo palme ki raste naprej in daje znova pridelek. Poganjek se potem očisti in zapakira za trg. Videl sem dva fantiča ki sta spretno zlezla do krošnje in nabrala par poganjkov, kakšnih 7 do 8 let sta imela. Gurupa je bilo torej zadnje večje mesto, čaka nas še Breves in potem Belem, prestolnica države Para z 3 milijoni prebivalcev. Do tja bomo prišli v enem tednu, saj je tok slab pa tudi prihod na cilj je predviden za v soboto. Tu v kanalu je pravzaprav najbolj nevaren del cele poti, tu so res pirati. S hitrim motornim čolnom in orožjem presenetijo ladjo na poti, poberejo vrednosti in zginejo. Predstavniki iz mesta so nam priporočili dodatno zaščito in sedaj imamo že sedem spremljevalcev z orožjem seveda. Ponoči se izmenjujejo na dve uri in občasno obsvetlijo reko, če je vse v redu. Zadeva je resna, tudi mrtvi so ob napadih. Tudi po hišah na bregu je videti previdnost ko se približamo, ko pa vidijo da imamo policiste v uniformah z orožjem je takoj bolj mirno. Do popoldne gremo po kanalu ki ima kakšnih 300-500 m širine kar je naravnost soteska proti normalni Amazonki, to bo trajalo par dni do Breves-a. Ker končamo pred večerom, spet do večerje malo poslušamo muziko in gledamo fotografije, mladina z bližnjega naselja z veseljem posluša brazilske ritme in gleda moje slike ki sej jih je že kar nabralo. Iščem zanimovosti na obali saj nimam možnosti potovati po bregu kjer je več za videti. Ko opazim kakšne živali ali zanimivo pokrajino grem po Canona in nabiram slike. Še vedno mi hudo nagaja vlaga, packe v slikah se selijo bolj kot čistim senzor tako da sem kar jezen ko na NB pogledam sliko ki ima madež. No, še ta teden, par formalnosti na cilju in zame bo konec plovbe.

Ali imate kaj odveč?

Belem v daljavi

1.4.07, nedelja

Da, prvi april. Bo treba komu kaj našpičiti. Zadnja nedelja na reki. Naši mornarji se opoldne že ob tranzistorjih, nogomet je edino kar je važno v nedeljo. Plavalna posadka zgine zjutraj, sedaj imamo Belemski čas, uro smo dali za eno naprej, bo dalj časa svetlo. Po kanalu gremo mirno in počasi saj se nikamor ne mudi, naselij ni veliko, prometa pa tudi ne. Da se sicer zaviti v kakšen napačen kanal ampak kapitan in novi pilot točno vedo kje iti, tudi Martin izbira pot ki mu najbolj odgovarja zaradi toka in določa etape ter zaključke. Sedaj sem že vajen spati kar nekje ob bregu, ponoči pridem malo ven okoli dveh ali treh, da se malo pretegnem. Danes smo menjali rjuhe in prezračili jogije, nedeljsko opravilo pač. Napolnim tudi vse mogoče baterije da bo za ta teden vse lepo delalo. Med vožnjo grem posneti tudi malo video materijala, so prav simpatični bregovi na obeh straneh in zvedavi prebivalci nas pozdravljajo, večina ima TV in nas prepoznajo po anteni na krovu in reklamnih panojih. Mateja izkoristi priliko za zdravniški nasvet materi z malim otrokom, včeraj je prerezala Jesse-ju palec ki se mu je nekaj zagnojil. Moram potrkati, mene se kar drži sreča, nikamor nisem cmoknil ali se nalezel kaj hujšega. Jem precej manj saj je toplo, tudi lakote ni prave. Se bom že do odhoda nazaj spet privadil na domači bioritem, tu mi je tri obroke na dan preveč. Zdaj se zadeva že kar vleče, malo nemirno pogledujemo po bregovih ampak ni panike. Spimo spet na bregu ob enih bajtah, mislim da je vse skupaj 6 hiš. Imajo telefon in štacuno. Vreme je klasično kislo ampak smo že navajeni.

Internet za vse

Kanal

2.4.07, ponedeljek

Začuda včeraj nisem počel nobene prvoaprilske neumnosti, pojem zjutraj moj Lariam proti malariji (kar je sicer že davno mimo, mislim da samo v Peruju je bolj nevarno). Zjutraj kavica, sendvič, nazaj dremat. Ni ga čez mirno poležavanje med vožnjo ladje. No vseeno sem si vzel nekaj časa da sem na video posnel plovbo po kanalu ki je tukaj definitivno najožji kos reke od začetka poti. Danes jo potegnemo do Brevesa ki je menda zadnje večje mesto na zemljevidu. Ker so etape plavanja zdaj prilagojene vplivu plime in oseke so pač krajše ker voda dejansko neha teči ali pa gre nazaj kar ni ravno idealno. Kanal se cepi levo desno, širok pa je kakšnih sto metrov kar je res nič proti kilometrskim jezerom do sedaj. To je naravni preliv, edina pot proti Belemu. Ker so se prebivalci pritoževali zaradi valov ki so jim ob prehodu velikih ladij podirali bregove in hiše je sedaj za velike ladje samo gornja velika plovna pot tako da gredo za Belem kar precej okoli. Samo potniške linije in manjše barke kot naša lahko vozijo po kanalu. Ponoči sicer skoraj ni prometa, ladje raje parkirajo kje na varnem, se vseeno bojijo kakšnih nočnih obiskov. Po kosilu se potegnemo naprej do Brevesa ki zgleda kar obetavno. Precej motovilijo z našo barko preden se končno navežemo ob bregu. Skočim ven dokler je še dan da bi napravil par posnetkov pa opazim da se poleg noči tudi oblaki zbirajo nad nami. Vrnem se nazaj na ladjo, ob 7h je večerja. Špageti, govedina v omaki, klasična mineštra za izbirčne, solata pa še puding in ananas. Preveč. Ker se nekako pripravlja k dežju se zasedimo kar v najbližjem bifeju, s seboj vzamem NB in gledamo slike, domačine precej zanima in takoj jih je kakšnih dvajset, še posebej ker igra pod slikami brazilski calypso ki je tukaj zelo popularem. Ni nam usojeno, začne neusmiljeno prati dež. Najprej umaknemo mize malo, potem veliko, nazadnje moramo že kar v pristaniško zgradbo, z nami je kakih 30 brazilcev. Ne da se nikamor, tudi na ladjo nazaj ne. Pada kot še ni kar se vozimo po reki, najbliže je avtopralnici. Toda ko po dveh urah crkne baterija na NB, dež pa ne neha niti za %, se mi začne svitati da tudi lokali v ponedeljek zvečer ne bodo ravno masovno obiskani skratka ob polnoči se nekako prebijem na ladjo z NB zavitim v majico, moker ko miš. Tuš pospravi še ostalo nesnago z mene ker sem letel čez eno blato proti pomolu. Tudi ponoči neusmiljeno pada ampak to je že milozvočna uspavanka. Zaspim ko kamen.

Kdo se bo odmaknil?

Ko bom zrasla …

3.4.07, torek

Vreme se je umirilo sredi noči, posadka zjutraj očisti vodo s palube in zajtrk je pripravljen. Kavica pa en tobak, dovolj za dobro jutro. Ker ne pada več z Aldom odtacava proti banki, mogoče se da iz avtomata zbezati kakšen real. Uspe mi z maestra dobiti 300 realov, dobrih 120 EU me to stane, spet bo za nekaj časa mir. Zagledam Camel na polici, kar v vrečko z njimi, nikoli ne veš kje bomo zvečer. Pred banko lepo zadiši, krepka kavica za borih četrt reala, nujno. Srebam kavo in opazim da nekaj z reko ni v redu. Martin in Valter sta šla že pred dvema urama na štart, tistih 10 km bi morala že biti tu. Ja, plima in oseka sta zgleda malo drugače kot nam pravi internet. Če reka stoji ni kaj, je samo matranje, bolje je malce počakati da se tok obrne nazaj dol. In res po kakšni uri zagledamo modro streho našega spremljevalnega čolna, Valter nekaj benti po radiu in odrvijo mimo navdušene množice ki je prišla že zgodaj čakat da vidi plavati Martina mimo mesta. Počasi se nakapljamo vsi nazaj na ladjo, še malo hrane za par dni in tudi naša ladja se pobere naprej po reki. Zamenjali smo stražarje, sedaj so novi fantje na ladji. Adijo Breves z žagami na bregu in deževnim darilom ponoči. Še par dni pa bo nse skupaj mimo. Popoldne zavijemo v mali kanal s par hišami, tu bomo prespali saj kakšnega mesta če ni v dosegu. Zasidrajo ladjo, oblaki se začnejo zbirati. Klasika, večer bo bolj kisel. Po večerji začne drobiti dež, ni tako hudo kot navadno. Kaj storiti ? Nič. Poležujem z National Geographicom v rokah, berem o vesolju. Počasi preverim maile in med rjuhe. Dež pridno naliva naprej, ob 4h se zbudim, dež je ponehal. Z dežurnim čuvajem pokadiva eno in grem nazaj spat, kmalu bo nov dan.

Koncert na naši ladji

Muzikant

4.4.07, sreda

Zjutraj pridejo s čolniči radovedni otroci z brega pogledat kaj se gre ta ladja da spimo na njihovem dvorišču. Čakamo da se plima obrne. Končno Valter in Martin z krmarjem odbrzijo nazaj na reko, mi še počakamo. Ko se čez čas prikažejo jim sledimo z ladjo. Voda se spet razvleče na kilometrske razdalje, tudi sonce nekam veselo žge. Ja, kar pohladi me ko na internetu pogledam vreme doma. Popoldne se prikaže v daljavi Curralinho, zadnje omembe vredno mesto. Pristanemo ob pomolu in hitro skočim na breg z vso foto šaro, zdaj je še sonce,tudi dežja (še) ni. Ostali se trudijo s telefonskimi govorilnicami, nič ne bo pokaže lokalni policist. Ne dela. To je za njih dejstvo in nihče se ne razburja, naši bentijo ko da bo konec sveta. V miru se potepam po mestu, itak je par ulic križem kražem. Aldo me vidi in pride, skupaj z našim stražarjem zasedemo strateški položaj za mizo na križišču, hladna Antartica za tri bo primeren start. Nekaj zahrešči, muzika udari po ušesih. No malo zgodaj se mi zdi ampak očitno je lokacija prava. Pride možakar s papagajem na rami, simpatično ptico ponuja za par realov. Seveda posel odpade, ven iz Brazilije ptič ne sme nikakor, kaj šele priti v Slovenijo. Naši z ladje se počasi prikažejo, par steklenic piva priroma naokoli, možu za šankom se kar smeje. Fotoaparat in posnetke odnesem na ladjo, vreme se nekaj kvari in ne bi kje vedril zaradi kamere, če mene zmoči ni problemov. Najdem še tobak in nazaj na breg, večerja je kakor komu paše. Martin z filmarji nekaj snema, zame je prosto. Na bregu me spet zaščemi nos, aha, pečejo. Od blizu vidim polovice piščanca na žaru, takoj sklenem posel – za 5 realov pol piščanca s solato je zastonj. Še za Igorja dva kosa in naročimo teti kam naj prinese – seveda tja kjer smo že prej poslušali muziko. Krčmarju se smehljaj še podaljša, hrana rabi pijačo, nove steklenice gredo v hladilnik. Na željo naših spustijo sambo v zvočnike. Mateja previdno gleda piščanca s katerim se mastim, ni kaj, okusno in dišeče. Ko vidi da sem še živ poskusi tudi sama, kaj čemo, ameriška mladina je malce razvajena. Samba neumorno nabija, kuretine ni več, steklenice piva se menjajo na mizi, razvije se prijazen večer ob pivu in glazbi vendar oblaki so neumorni. Vidim da ne bo pomoči, samo vprašanje minut kdaj se bo zlilo. Zato se počasi izvlečem, izgovor je klasičen – WC na ladji na kar seveda ni ugovorov. Ravno pritacam do ladje ko začnejo kaplje padati. Moj instinkt torej že deluje. Ostala družba se poskrije pod strehami, nekaj se jih vrne na ladjo. Nebo se odpre, seka da je svetlo ko podnevi vendar se začuda po kakšni uri umiri, tudi naliv ni tak kot pred dnevi. Počasi končam večer, nekateri se spet ozirajo po obali in živahnem vrvežu ki je spet tu ko je nehalo padati, verjetno se še kje kaj dogaja.

Plesalka

Veeeelik pajek

5.4.07, četrtek

Že ponoči ob 3 je neko rogoviljenje in muzika, velika potniška ladja na pomolu nalaga potnike. Motorji zahrumijo in ladja odrine po reki. Malo se je zjasnilo, vidi se zvezde, dež je pač tu na reki reden dogodek samo nam se zdi da je že dovolj vode. Večina dežja sploh niso fronte kot pri nas, tu se vlaga nabira nad reko, zapiha malo sem in tja strele začnejo sekati in voda se zlije nazaj dol kjer je izhlapela. Tako vsak dan. Pogledamo spet na plimo, malo je za počakati no ob pravem času seveda odrinejo s čolnom, mi kmalu za njimi. Že včeraj je bilo v daljavi videti svetlobo mesta v daljavi, Belem se neumorno bliža in s tem konec naše plovbe po reki. Teh par dni se bomo počasi bližali cilju, plavanje gre naprej po planu. Končamo ob malem pomolu z par hišami. Zabava se začne ko pride oseka. Tu je razlika zabavnih 2,5 in več metra. Sedel sem na robu ladje in tipkal, naslonjen sem bil z nogami na pomol. Malo sem se motovilil okoli, pomol je bil že više od roba ladje. Za kazen sem se še udrl na pomolu, do kolena sem padel skozi dile. K sreči ni bilo nič hujšega, mala praska na kolenu. Zvečer ni kam iti, poležujem, malo muzike in spat.

Ne, nimajo droge

Zadnje mesto do konca

6.4.07, petek

Zjutraj se pretegnem in na kavico, zdej gre pa res h kraju. Vozimo se po gromozanskih jezerih ki se med otoki prelivajo naprej v nova jezera. Težko je opisat kako ogromna voda je to. To je treba doživet. Če nismo med otoki je kot bi gledal s Pirana v Gradež ob lepem dnevu. Danes bomo pristali v zadnjem malem mestu na obali, kar pomeni da se bo šlo na zadnji sprehod na obali. To seveda pomeni kakšno rundo piva za proslavo, jutri menda ostanemo med otočki. No res se zadeva razvije. Po rednem deževnem obroku se sprehodimo po mestu, na bregu je par bajt in ni ravno mesto kot bi bilo idealno. Zarajamo malo naokoli, noč pade, občepimo v biliardnici, je vsaj hladneje kot v kajuti. Tu imajo plime do 3 metre in vsa vas ima lesene pločnike na kolih, izjemno lepo za pogledat. Tudi hiše so na lesenih stebrih, vmes radovedno pogleduje mularija ven izza vrat vendar so prijazni. Novica kdo smo se hitro razve, kamorkoli smo prišli je že kdo razložil za kaj se gre in firbcev se ne manjka. Ko odklopijo generator (ja, tudi taki kraji so še) crkne vse skupaj, šefica lokala nekako nastavi luč da v miru popijemo do konca in poskačemo na ladjo. Jutri gremo do kote 0, kasneje do mesta Belem.

7.4.07, sobota

Že davno bi bili v Belemu ampak svečani prihod je dogovorjen za nedeljo dopoldne in vmes malo plavamo ponoči zaradi plime. Med otoki po ozkih kanalih se počasi bližamo mestu in res se kmalu med otočki prikažejo nebotičniki. To je velemesto ob reki saj je morje še 200 km stran, voda je sladka. Ker se plima obrne, poiščemo primerno mesto zaradi ladje in se zasidramo. Vmes poslikamo kar je pač treba in zvečer večerja, zadnja na ladji saj bo polovica ekipe jutri hitro popokala stvari. Jaz ostanem še par dni tu, take imam pač letalske karte in sem imel raje malo rezerve če bi se nam vmes kaj zataknilo. Zdaj gre pa res h kraju in to se že občuti na ladji, nasmehi se pokažejo na obrazih, že malo razpravljamo kaj bo kdo počel, kam iti za par dni. Seveda najprej hotel in eno generalno čiščenje in udobna banja za eno uro. No to bo šele jutri, danes se popokam spat čeprav je sobota in iz ene bajte na bregu veselo rohni brazilska muzika, mladina si ne da vzeti sobotnega večera. Pogledam malo po netu kako kaj doma in po svetu, z Aldom sva namreč končno našla prekleti kabel ki je prekinjal oddajni signal tako da zdaj zadeve lepo delajo, bo fsj finiš šel lepo v živo. Smo dobili že precej mailov kaj se gremo ampak tu se ni dalo narediti nič, servis ni ravno za prvim vogalom. Začuda rahel dež seveda opere ladjo kot skoraj vsak dan, da se spati. Ko se ponoči zbudim, vidim da nekaj ropoče TV. Dežurni policaj ravno nastavi, glej ga zlomka F1 iz Malezije bo čez par minut! Vzamem cigaret in pogledam par krogov kot po navadi, doma navadno zaspim 5 minut po startu. Tu zgleda ne bo nič drugače, McLarna sta rdeče lepo nategnila in zjutraj bom videl kako se je končalo. Še malo soka in grem spat.

Vsa posadka

8.4.07, nedelja KONEC

Ha, imel sem prav. F1 je končala tako kot po 5 minutah starta. Naj čarajo kar hočejo, to ni za gledat več kot 5 minut. No kava paše tako kot vsak dan, vmes začnejo krožiti okoli nas čolni z fotografi, je le veliki dan prihoda v mesto. Naredim še fotografije za arhiv, prekopiram fotke na disk, to je to. Začnemo se približevati obali, vidimo nebotičnike, ja, to je veliko mesto. Že obala z privezi za velike ladje kaže da je tu zelo živahno. No mi sledimo plavalni ekipi z ladjo počasi, da je na live streamu videti plavanje in obalo. Nikamor se ne mudi, na bregu so že množice. Kmalu zagledam zastave, tu bo konec teh tednov in tednov potovanja. Res se kmalu približamo pristanišču, ognjemeti (pravzaprav pokalice) začnejo nabijati da vsi vedo da se nekaj dogaja. Še par zamahov in konec je. Po stopnicah zleze Martin nekako na obalo, snemam in fotkam. Ladja gre naprej do obale, skočim dol in se pomešam med narod. Konec. Vem da bo še tiskovka, potem pa relax. Posnamem še nekaj videa in grem na pivo. Pošteno zasluženo. Obala je krasna, stara skladišča so preurejena v lokale in zadeva spominja na Buenos Aires samo da so tam v prvem nadstropju zelo draga stanovanja tu pa lokali. Kupim cigarete, pokličem domov in povem da je konec. Počasi se vrnem na ladjo ki se premakne na drugo mesto. Začnem metati skupaj tehniko in oblačila, pol cunj razdam med posadko saj bodo z veseljem nosili majice in kape, jaz jih imam še nekaj za spomin. Spakiran sem v pol ure. Borut se vrne in pove da gremo do hotela Gran Para, on ostane na ladji še par dni saj zdaj se delo z mediji začenja, kličejo od vsepovsod. Taxi me potegne z mojimi stvarmi do hotela. Z Valterjem si deliva sobo, čisto v redu za spat, dovolj placa in kopalnica kot se šika. Skočim na posteljo, daljinec in TV zapoje. Prava TV razen tistih par dni ob večjih mestih ko je pri posadki nekako delalo brez prave antene. No nekako se zberemo spodaj in bi šli jesti. Ostali letajo sem in tja saj ima vsak svoje opravke. Ker smo v dveh hotelih je logistika malo težja. Preko ceste je par stojnic, z Latifijem greva na en ražnjič in pivo. Hoditi pol ure po parku, pravo razkošje po mesecih na barki. Proti večeru ugotovimo da imamo hudo smolo saj bodo vse lokale zaprli, velika noč tu pomeni da bo vse zaprto. To ni ravno najboljše, končno si naročimo nekaj iz dostave in dobim ChinaBox, kilo kitajske hrane. Pojem kar pač je, malo sem razočaran saj bi raje šel na dober zrezek pa kaj čemo, bo še dovolj časa. Zvečer popadamo po posteljah, dovolj časa bo še za oglede mesta podnevi in zvečer.

Tako se zaključi moja avantura na Amazonki, zdaj je na vrsti teden dni v Belemu in potem malo zasluženega počitka. Ker pridem domov 30 aprila se bom v miru regeneriral psihofizično in pač potegnil črto pod še eno res zanimivo delovno avanturo. Vsi ki ste spremljali moje pisanje upoštevajte da je bilo veliko teksta namenjeno samo za moj arhiv, prijatelji v Ljubljani so me prepričali da je to zanimivo branje za marsikoga. Večino teksta sem tipkal v temi moje kajute, tudi kakšna napaka se je prikradla med pisanjem, pozneje sem opazil da bi lahko kakšen stavek bolje napisal. Vendar mi ni žal. Če ste vsaj približno dobili občutek kako taka ekspedicija funkcionira sem zadovoljen. Sprejemam seveda vse morebitne pohvale ali kritike in ponovno povem – nisem se trudil opisovati plavalnega dela ker so za to zadolženi Matt in Borut na webu. Prav tako se nisem spuščal v debate okoli M.Strela in njegovih dosežkov. Da tudi drugi vidite kako mislijo Slovenci, do kam seže naša pamet ali norost sem pustil vse komentarje, smejte se jim še vi. Toliko za zdaj, če bom dobre volje naredim še en blog o počitku v Slavador(Bahiji). Se vidimo v Sloveniji.

Pibi

Konec

25.3.07, nedelja

Spet gospodov dan, tu sem res gospod in nikamor se ne mudi. Valter zgine na čoln in gredo na plavanje. Ostali po kavici v nakupe, meni se posveti da ni piva in Borut se strinja da bi bila to huda težava. Kaj nafta, žeja pokonča ekspedicije zato z Aldom za 100 realov pritovorima 6 malih palet po 12, da bo za prvo silo par dni kaj pri roki. Brezalkoholnih pijač in vode imamo itak od sponzorja polno ladjo pa še v Manaosu so dodali kar smo popili. Pride Miguel s svojimi, ki pritovorijo sadje, zelenjavo in meso za nekaj časa. Imamo par velikih skrinj kjer se zmeraj kaj najde od govedine do ribe, le na palube je 200 litrska samo za hladno pijačo. Danes gremo naprej po reki ki je že nemogoče velika. Kilometre široka pa še velika jezera stoječe vode za vsakim ovinkom. Tu se šele dobi občutek kako gremozanske količine vode se valijo proti Atlantiku. Tok je počasnejši, veter hipoma dvigne valove in težave so za plavanje, spremljevalni čoln in tudi na našo ladjo. To so rečne ladje, ugrez je tja do metra in pol, višina nad vodo pa kar 4 do 5 m. To pomeni da je občutljiva na bočni veter in valove, kapitan se kar muči ko nas vreme ne mara. Zapuščamo torej gostoljubni Santarem in gremo dalje po reki, tu spet pritoki dodajo novo maso vode ki pa je bolj temna, lepo se vidi ko pridere čistejša voda v glavni kanal Amazonke. Po reki gre čedalje več tovora, barke in ferry-i vlačijo vso mogočo robo gor in dol. O mostovih seveda niti sledu. Reka je tako velikanska da vse skupaj zgleda kot jadranje po morju. Samo v daljavi se vidi breg pa še to je treba na karto pogledat če ni samo otok in za njim novi kilometri vode. Sedaj se naše etape krajšajo, manj plavanja na dan ker je težje plavati z valovi in brez toka. Popoldne končamo kmalu in se zavlečemo v kanal med dvema otokoma, bo bolj varno ker se v daljavi že bliska kar ne pomeni nič dobrega za zvečer. Zavežemo se za drevo na bregu. Kapitan me opozori, da je videl na grmu velikega Iguano kuščarja čeprav mu brazilci rečejo nekaj podobno kameleonu. Ne da mi miru, vcamem lečo 300 in moj Canon čaka na priliko. Bolj ko se ostali menijo kje da je žival, bolj jo ne vidim. Prepričujem ostale da bi jo moja leča sigurno pokazala ča je tam na veji kot vsi trdijo da je. Ne odneham. Postavim si stol in buljim skozi objektiv. Glej ga zlomka, po pol ure se res nekaj premika tam med listjem in vsaj polmetrski kuščar res pokuka izmed listov. Pa te imam. Prestavim na visoko kvaliteto, ta bo za spomin v 3000 x 2000 pikslih, za na web jih itak pokvarimo da so majnše, če ne nam jih agencije lahko mirno pokradejo. Tudi v lokalnem časopisu sem že videl sliko ki ni bila podobna ničemer. Zadovoljen pospravim kramo in grem na Dell-a preverit slike. Ja.Bo. Ko ravno hočem narediti še par posnetkov nekega orla zahrumijo motorji in odbrzimo drugam kajti veter se je obrnil. Spet se zavežemo, domačini z malo barko so nam pokazali kje bo varno če se razbesni kakšna hujša nevihta. Po večerji se Borut in Valter z Aldom ki se je včeraj vrnil na ladjo odpravijo po potrdila za Guinness book. Jaz se lotim videa o sprejemu v Santaremu, SAT nam dela in ponoči bo šel na web. Preletim posnetke, poberem ven 6 minut kar je veliko 1,2 Gb. No Divx konverter dela čuda, malo spustim resolucijo in zadeva pade na solidnih 40MB kar je sprejemljivo za YouTube kamor odlagamo video posnetke. Tam se tudi vidi število ogledov ki lepo raste. Tudi v Guestbook-u na amazonswim.com se nabirajo komentarji iz celega sveta. Večinoma gre za podporo, kakšno dodatno informacijo pa tudi kakšna zajedljiva slovenska pripomba. Vem da pol Slovencev sploh ne ve kakšna so pravila igre za tako plavanje ampak to prepuščam posameznikom in Googlu da si najdejo odgovore ne pa da ga primerjate s plavanjem v bazenih. To je ultramaratonsko etapno plavanje. Ker se je zdajle razbesnelo nebo nad nami mi ne preostane drugega da se grem zapakirat v kajuto. Pa je nedelja mimo, še dobra dva tedna in konec bo te avanture zame.

Je taprava, seveda

Luštna

26.3.07, ponedeljek

Te nočne nevihe so prav nadležne, spal sem bolj bedno, ponoči so ladjo premikali. Zgleda da se bo treba navaditi na to. Ker so zdaj etape krajše si lahko malo oddahnemo ob bregu. Odrinemo torej zjutraj naprej po reki, za plavanje je treba najti vsaj malo toka. Ladja gre naprej kasneje po moji jutranji dozi Lariama, zajtrka ne rabim. Borut pove da bo dan skoraj enak včerajšnjemu, tudi mesta ne bo za prenočiti. Saj pravzaprav kar rabimo že kakšno noč počitka. Res se počasi premikamo naprej, vreme se spreminja, na koncu ostane precej sončno kar ni idealno za plavati zato okoli 4 nehamo in ladja se zavleče v plitvino ob otoku. Vidimo da neki ljudje živijo tukaj na otoku, tudi živina taca naokoli. Zelo težko je že ugotavljati kje smo, vse je prepleteno z otoki in kanali. Glavna struga je že tako velika, kot bi recimo iz Izole gledal čez Tržaški zaliv, samo da ni nobenih mest in barva vode je umazano svetlorjava. Popoldne postane zanimivo ko Matt vrže trnek z malo mesa in ugotovi da to niso več tisti somiči ki jih navadno po 5 sekundah dobi ven. Vidim da nekaj preklinja, ni trnka. Aha, pa jih imamo. Parkirani smo lepo nad jato Piranh čeprav tam blizu raca mirno plava, tudi pes na bregu ima vse štiri tace in rep. Matt naveže jekleno predvrvico in spet poskusi. Zašumi, meso zgine. Še pet minut namakanja, pa jo imamo. Te ki so tukaj pod nami so malo manjše, ven potegne tako kot so špari na morskem bregu. Te ribe imajo precej majhen gobec pa tudi meso trgajo stran v manjših grižljajih, tako da lahko kar traja da zapne za trnek čeprav vabo ožrejo takoj. Ko si ta naš primerek končno z vsemi kamerami poslikamo, Miguel pove žalostno zgodbo, bil je pri domačinih na bregu. Pred nekaj časa nazaj je mati z deklico prala ob reki in mala je padla v reko. Samo zapenilo se je in ostale so samo kosti in krvavi madež na vodi. Par minut. Velikost ribe torej ni pomembna, jata dela svoje. Ko jih je sto in se zapodijo za hrano, nastane pravi val vode, tako da je včasih prav videti kako nekaj gre pod površino pa ni delfin. Upam da jih v glavnem toku res ni, menda so bolj v plitvinah in jezercih. Miguel pove tudi da bi zvečer lahko videli tudi kaj podolgovatega na bregu, tu so nočni prijatelji z dogimi čeljustmi. In tukaj naj prespimo nevihto preko noči da smo bolj varni če nam prekucne ladjo ? No ja. Bo že. Zvečer se lotim še Rossete za Matejo, na vsak način bi rada da nekako pride slika do Arizone, čeprav ji razložim da to ni ravno Skype ki ga ona uporablja in da dela na VPN kar malce zakomplicira povezavo. Ker nima vsega pripravljenega mi končno ob 9 reče naj ji pomagam pospravit šaro ker bo dež. Z veseljem zmečem vse skupaj nazaj v zaboj, so se tudi leteče pošasti vseh mogočih vrst začele zbirati okoli mene in luči. Čakam na dež, to navadno odnese vso golazen toda nekako noče in noče se uliti tisto tapravo. Po enem pivu in ob 23h se spakiram spat, ostali so tudi že polegli. Preverim e-maile in web, začuda SAT dela. Soparno je, ne da se spati saj s klimo nekaj ne štima. Poskusim zaspati vendar se zbudim ob 2h, nekaj ropotajo z ladjo. Zlezem ven pogledat kaj je. Vidim da vodijo ladjo drugam sidrat, nevihte se valijo z druge strani. Ob 4h isto, spet se premikamo. Pa je šla noč.

Ma kakšne piranje neki

Noč bo

27.3.07, torek

Spal sem slabo, sopara je bila prehuda. To so zoprni dnevi, obala je dolgočasna, mest ni, reka se veča in veča. K sreči še kar v redu teče da ni problemov s plavanjem. Če začne pihati kmalu pride oblak in seveda dež. Tako se dan zavleče tudi po kosilu, še ena etapa popoldne in konec za danes. Ker spet pada dež ni kaj pametnega početi, spet pogledam film da mi mine čas. Zdaj dopoldne izklopijo generator za uro ali dve. Dokler mi net dela pogledam kakšni so komentarji in če blog še dela. No končno so prišle slike in tekst, nekaj je bilo očitno narobe s sistemom na SiOL-u da sem tri dni gledal stare podatke. Zdaj bo par slik več na blogu in narod bo zadovoljen, dal sem tudi krokodila ki so ga nekje staknili našo mornarji. Za kosilo se ustavimo ob malem mestu, cela šola nas pride gledat,z učiteljicami vred. Malo rajamo pred bifejem, radovedna mladež se smeji vendar prikimava ko dam moj mp3 plajer na ojačevalec v bifeju in začne sekati techno. Naredim še par fotk in to je to.Tudi zvečer ni kaj pametnega početi. Pravzaprav dan za pozabit. Upam da jih bo čimmanj ampak vedno je tako, pride dan ko res ni kaj napisat pametnega. No nekaj slik sem vseeno naredil, bo Borut vesel. Spet začne deževati zato grem v miru spat pa je bolj težko. Ponoči zavijem gor na palubo na en sok in cigaret, spi se bolj slabo.

Po dveh mesecih

Sadje
28.3.07, sreda

No danes bo pri vas nogomet ampak nam je net odletel in ne vem kako bo zvečer. Aldo celo dopoldne nekaj preklinja, ne da se mi prosjačiti Mateje naj mi dovoli na web, bo potem takoj rabila kaj nujnega. Dopoldne se zavlečem v kajuto, ob kosilu naredim lepe fotke obale in ptic, prespali bomo menda v nekem mestu. Sedaj bo mest malo, mislim da dve ali tri v teh dveh tednih. Spet vmes oblak in dež, ravno toliko da vse teče po ladji. Po kosilu grem spet v kajuto, se da prav lepo poležavat, poslušam malo glazbe in berem National Geographic. To je aprilska številka, Jesse jo je prinesel s seboj. Popoldne pridemo do mesta na levi obali, zgleda še kar. Res pristanemo. Vzamem kartico, mogoče imajo ATM. Res najdem na bregu banko in avtomate ampak ne dela ker rabi on line povezavo. Saj imam še denar ampak kakšnih 100 realov preveč ne more škoditi, menjati se mi pa ne da. Okoli 6 popoldne pripelje Mateja s seboj prijazno brazilko 20 let, je pedikerka in maserka. Najprej obdela Martina, zato je tudi prišla, tudi Miguel rabi masažo. Pogruntam da mi ena profi obdelava nohtov ne bi škodila in se pustim razvajati celo uro za tistih 20 realov. Vsi se režijo samo meni je pa vseeno krasno ko mi uredi noge in roke. No za 10 USA $ je to čisto v redu, zlahka bi jih zapil za rundo tako pa imam vsaj nekaj od tega. Vrsta se podaljša ko tudi Jesse pogrunta ta ga nekaj trga po hrbtu. Punci se kar smeje, posla je dovolj. Zamudim večerjo ampak se potem ko neha padati dež z Aldom podava na glavni plac. Ja, pa smo tam. Spet so nogometne tekme po vseh lokalih. Kmalu pogruntam da je to bolj pogreb od večera in se poberem na ladjo. Vmes kupim za 2 reala 2 sendviča namesto večerje in se vrneva z Aldom na ladjo, tudi njemu se ne da nič. Grem pač spat ker se mi ne da po dežju letat naokoli, bo že kakšna druga prilika.
Spam

Tiček na veji
29.3.07, četrtek

Urnik kot ga že poznamo. Dopolne še malo naokoli, Raimundo da za rundo saj ima rojstni dan.Odrinemo okoli 10h, jih bomože ujeli pa tudi gorivo je treba doliti. No , končno gremo po reki in gledam oblake. Dež pride garantirano samo od dneva je odvisno : popoldne, ob mraku ali ponoči. Zdaj že večkrat vse troje. Izkoristim naravni tuš, ne more škoditi ker sem precej požrt po rokah ker zvečer težko spim zaradi znojenja in vlage. Prekleta klima bi lahko delala pa je vse skupaj bolj bogo. Ponoči zdaj že redno zlezem na palubo, pijem ananasov sok in se malo ohladim, tudi uro ali več posedam in včasih klepečem z dežurnim marincem od dveh ki zdaj z pištolami skrbita da smo varni. Zabavna možakarja v tridesetih letih, z nami sta od Santarema, oba sta LifeGuard-a pri brazilski mornarici. Zvečer si malo ogledujemo slike na NB-ju, zraven Pink Floydi in Queen-i. Slike se že nabirajo – zdaj jih imam okoli 3700. Popoldne sem našel drevo z črno rumenimi pticami ki prav zabavno čebljajo, podobni so velikim kosom. Miguel je povedal do znajo oponašati druge ptice in prav zabavno jih je poslušat. Živijo v simbiozi z sršeni in njihova gnezda so vedno blizu. Ptice so ravno gradile gnezda ki visijo z vej, spet sem čakal z fotoaparatom da pride pravi trenutek. Ni bilo ravno idealno ker se je začelo temniti vendar kakšna slika bo že uspela, čeprav se jezim ker se mi senzor hitro zamaže in sem zapravil prekrasno mavrico in nevihto. Aparat stalno javlja error-01, upam da bo zdržal do konca poti, nimam kaj dosti za storiti, vlaga je prehuda, dobro da sploh še dela. Tudi za Inspiriona moram potrkati, LCD je ves od pobitih komarjev, mravlje ne lezejo več ven iz tastature, hladi se ravno še na robu delovanja ampak do sedaj dela brezhibno. Za vsak slučaj kopiram podatke drugam, nikoli ne veš kaj gre lahko narobe.

Velik tiček na veji

Zdravo Slovenija

30.3.07, petek

Ponoči sem spet šel na palubo, ob 3h sem bil raje za mizo ob kozarcu soka. Celo uro sem se motovilil sem ter tja, težko je spati če si moker in v kajuti ne pihlja kot na palubi. Z obale se sliši gromko kruljenje, če ne bi vedel da so to opice bi mislil da so velike mačke. Kot pri nas petelini pred zoro se tukaj derejo cele jate opic, sliši se prav strašljivo. Ker smo prenočili ob bregu v zavetju kanala, nam tudi nevihta ponoči ni mogla kaj dosti saj se v malem kanalu ne morejo dvignit večji valovi pa tudi veter med drevesi zgubi moč tako da ne ziblje preveč. Sam sicer nisem preveč občutljiv na zibanje ladje, par naših pa pride precej sivih ven iz kajut zjutraj če se preveč zibljemo. Zdaj se počasi valimo proti razcepu delte. Do sedaj se je reka združevala s pritoki in postajala večja in večja, sedaj se bližamo delti in kanali bodo začeli deliti veliko reko na otoke in otočke. Mi moramo kar precej navzgor proti ekvatorju, potem pa na desno dol proti Belemu. Po malem si gremo že malo na živce saj po toliko dnevih rabiš kdaj minuto zase, reagiraš bolj živčno, še najbolje se je skriti v kajuto in dremat ali kaj čitati. Vem da bomo kmalu na cilju, tudi plavanje gre za čuda lepo. Skrajšali smo etape ker je časa več kot dovolj pa tudi malo rezerve je treba imeti – v moči pa tudi času če bi se nam kaj zalomilo. Svečani sprejem je pač planiran in ni lepo če prideš tri dni prej ali dva dni kasneje. Bolje je po malem varčevati moči in razporediti etape da se bo lepo izteklo. Dopoldne je vreme skoraj idealno, oblaki zastirajo sonce, vetrič pihlja, tudi valovi niso z belo perjanico. Klepetam z filmarji, počasi delamo načrte za naprej. Zanima me kako delajo kot free-lance kamermani, kako jih izberejo in kako plačajo. Jessie in James sta tipična snemalca dokumentarcev vendar samo kamermana ki ne delata svojih projektov. Agencija pokliče, sporoči za kaj gre in se pač odločiš da ali ne. Stroški so itak plačani pa tudi tarifa za dan je primerna. Ni ravno kot za fotomodele ampak menda se da vzdrževati družino saj izbiraš ali boš delal kje v Maroku ali na Borneu mesec dva, če pa je denarja dovolj si dva meseca doma z družino. Zanimivo vendar to je za tja do 35 leta, moj čas za tak način življenja je mimo. Fanta pravita da ni tako težko ko te izvajalci projektov spoznajo, tudi reference pomagajo, dober glas hitro doseže kakšno agencijo ki potem sama skrbi da gre gladko naprej. No mi gremo naprej in pristanemo ob obali kjer je mesto. Čisto ugodno bo. Skočim na breg, slike za spomin, eno pivo in nazaj. Za večerjo ražnjiči, itak čakam kdaj bo dež. Tole vam pošljem, potem pa v mesto.

20-3-07, torek

Parintins, nasvidenje. Zjutraj vse po planu, samo par nakupov, ATM dela vendar jaz imam realov dovolj za prvo silo. Gremo naprej, imam jutranje pospravljanje, zamenjam rjuhe in tuš za dobro jutro. Ostali normalno rogovilijo sem in tja, plavanje teče nemoteno do kosila. Danes bo malo krajše, končamo ob 4h ko je seveda še dan, mesto je Jurati. Od teh imen se mi že malo meša, precej krajev ima zelo podobna imena, samo naglas je različen. Tu imajo že asfalt, avte in betonski pristan. Najprej tankamo, to je pri naši ladji kar dobre pol ure nalivanja za diesel in bencin za čolne. Iz črpalke na bregu vržejo cev za natakanje, ki je 20 m podaljšek cevi z ročko na koncu. Ker je cev samo par cm široka (ista kot na našem Petrolu) seveda teče tistih 1500 l kar nekaj časa. Ostanemo navezani kar pred črpalko, ni panike zaradi drugih. Skočim na breg, noge je le treba malo raztegnit pa tudi lokalno pivo bo treba preveriti. Sprehajam se po ulicah, gledam trgovine, ljudje me pogledujejo malo s strahom, nič mi ne ponujajo, čakajo da bom sam kaj rekel. Nobene napetosti, vidim tudi šolarje v modrih uniformah ki hitijo iz šole preko lepega parka, prodajalci hitre prehrane počasi postavljajo svoje stojnice. Na poti srečam naše mornarje, so že zasedli mizo pred bifejem. Tako pohajkujem po mestu dokler se ne začne mračiti, aha to bo okoli šestih. Do večerje je še cela ura. Parkiram se na teraso kjer TV kaže koncert. DVD. Spet koncert iz Salvadorja. To bo še zanimivo ko zginem tja za dva tedna. Zgleda da je tam vsa glazba Brazilije. Tudi na web pogledam, spored je impozanten – od sambe, tanga, fohe do kitaristov, jazzerjev in tehnaže. No web. Ja spet me pokličejo iz Ria da naj nekaj popravim v nastavitvah, naša antena ne sledi pravilno gibanja ladje in zato ne deluje stabilno povezava kar pa je nujno za live stream (živi prenos slike), Mike mi posodi telefon, delamo teste celo uro z nastavitvami polarizacije, auto trackinga in jakosti antene. To je vse že delalo ko pa so nam zamenjali providerja je šlo vse cugrund. Že par dni ne moremo oddajati žive slike, prenose podatkov (slikice, tekst) se da narediti preko BGAN terminalov ki jih imamo s seboj tri. Tu seveda ni brzine za upload v živo, pa tudi številke v USA $ se kar hitro vrtijo. Ob polnoči končno sporočijo iz rija da nas je satelit ujel, popravim še moč antene, mogoče pa bo. Ja že že, ampak celi lokalni mreži je treba popraviti DNS – če bi imel gesla je to pet minut. Spet sem tam ko prej, dela pa ne dela, če se priklopim direktno v router mi dela, če poskusim po WiFI ne dela DNS. Bo treba kaj ukrenit če ne zaradi mene lahko vse skupaj odpeljejo domov. Škoda se mi zdi časa in dela če potem ni rezultatov. Sicer me vsi občudujejo da se mi da s tem zezati, ostali bi dvignili roke. No eno hladno pivo si podarim ob 1 ponoči, jutri bo nov dan da kaj postorimo. Ostali so se razbežali po mestu že ob 9h, prikapljajo domov ko se spravljam spat, nič omembe vrednega se ne dogaja v mestu.

Borut jadra z ribiči

Danes zaprto

Družinsko kopanje

21-3-07, sreda

Dež. Ja za plavanje ni tako slabo ostali pa bolj preklinjamo ko teče po palubi in škropi vse povsod. Čik in kavica, hrenovka in sok. Jutranja posadka odrine, ladja gre za njimi uro kasneje. Vem da bo spet sranje s SAT anteno, če je tako vreme že itak skoraj da ne more delat. Grem do antene. Seveda. Vse je down. Vsi sprašujejo kaj je z netom, povem da nimam kaj narediti. Zdaj že vsi k meni hodijo, še malo pa bom propeler menjal na ladji ali popravljal generator. Še najmanj se pravzaprav ukvarjam s svojim delom, slike in video, to je za pol ure na dan. Ampak tudi to je treba doživeti, potem se začneš zavedati da si daaaaaaleč od ostalega sveta, da nas je net zbližal ampak samo virtualno. Včeraj sem si pogledal na 24 ur video novice in vreme. Brrr. Tu je sicer precej enolično ampak da bi gledal poslance ali pa Big Brotherja, ne hvala, tudi sneg kar imejte, grem raje na breg na pivo ali dva in slikam lokalne obraze. Danes prihaja pomlad, tu se nič ne pozna, tudi gum ne menjajo. Dež pada neusmiljeno. Ni kaj dodati. Že dve uri zliva kot bi odprl tuš, k sreči se malce osveži zrak ampak vlaga je seveda 100%. Po telesu se ti vse lepi, majica čez dan dva smrdi ko hudič. Še najbolje je stopiti oblečen pod dež, se oprati s cunjami vred in najti kakšno suho obleko dokler se cunje pač ne posušijo. Počasi že odštevamo dneve, to se zgodi prej ali slej, zadnje dva tedna si včasih želiš da bi šle ure naprej dvakrat hitreje. Ostalo je že utečeno, samo kakšni problemi me zmotijo. Ni jih treba iskat, sami nastanejo. Če odpove kotliček za Wc, ni vode za tuš, klima ne dela, generator crkne – zamahneš pač z roko in si rečeš »ja doma bi bilo vse rešeno v 5 minutah«. Tu je pa seveda druga zgodba. K sreči sem šel kar nekajkrat jadrat po Jadranu tako da sem navajen da ima hudič mlade skratka potrpeti je treba pa gre. Vidim ostale, nekateri so že precej živčni, midva veterana z Valterjem se ne pustiva zmesti pa tudi če je treba ležat celo popoldne. No točno to tudi naredim, pogledam spet en film iz moje magične zbirke, vmes naliva kot v avtopralnici. Pristanemo v mestu,najprej ob nekem bregu potem gremo v pristanišče. Zavežejo ladjo, ostali bomo preko noči. To je znak za našo standarno večerno posadko da se po večerji odpravimo na potep. Če ne drugega, sprehod ne more škodit zato se odpravim najprej sam po mestu. Trgovinice so odprte, prodajalke z zanimanjem opazujejo bradatega evropejca v majici z dolgimi rokavi in dolgih hačah od trenerke. No, že vem zakaj sem tako oblečen, zvečer je to edina rešitev. Vmes se spet usuje dež, malo shladi zrak, vedrim v bifeju z TV ki seveda vrti glazbene video spote. Pivo je pivo, samo da je hladno. Dež poneha, grem nazaj na ladjo, srečam Matejo ki je nekaj kupovala. Nisem lačen, malo riža in kos svinjine z žara je že skoraj preveč. Spet pada, vse komunikacije pocrknejo, tudi BGAN ne gre skozi svinčene oblake ki so nad nami. Posedamo na palubi, urejam slike. Pokličejo iz Ria, satelit bi moral delati ampak so ugotovili da imamo samo polovično oddajno moč. Bom poskusil, trudm se vendar je za povrh še oblačno in na koncu obupam. Pride 9 ura, to bo za večerni sprehod v life. Prvi šok. Vsi lokali kar jih srečamo ob poti imajo na TV nogomet. Že vidim, danes ne bo kaj prida ženske družbe na razpolago, brazilcem je nogomet svet. Vsi bolščijo v TV in neutrudno komentirajo tekmo Flamingo : Paranana ki je na sporedu – 20 lokalov, povsod isto. Mladenke vedo da danes ne bo drugega in jih ni niti za vzorec. Vseeno si najdemo streho, spet začne dež. Pivo kot pivo, meni je vseeno samo da je hladno. Vendar danes smo dobili eno čudno sorto, tudi mrzlo ni užitno. Ne vem ali gre za slovenski prefinjeni zeleno rdeči okus ali pa je bila steklenica ki sem jo dobil pokvarjena. Če pibi zavrne še enega mora biti ali kriza ali pa res zanič. Mencam tam, Mike in Matt ter Criss se mi pridružijo na poti do pomola, dež je ponehal. Čuvaj na vhodu v pristanišče nas brez besed spusti skozi vrata, do domačinov je bolj strog. Splezam preko barke za prevoz živine (da, obstajajo kar velike ladje ki so samo za transport krav) do naše in pomaham ostalim ki sedijo na bregu. Ne da se mi več, postelja vleče. Samo prekleta klima bi lahko delala, vroče je ko v savni zunaj pa miljon golazni pred lučjo, ne upam pustiti vrat odprtih. Poskusim zaspati. Preznojena blazina kaže da bo danes bolj ubogo spanje. Za to so včasih boljši nočni izleti da sem potem čim manj časa v kajuti in že nekako zaspim. Danes pa ne gre in ne gre. Ob 3 se spakiram na palubo, bolje v temi na dveh stolih malo razmišljati kot pa na postelji trpeti neznosno soparo. Noč pač mine, mislim da sem spal ravno kakšno uro. Ostali so iz podobnih razlogov ostali na bregu do 3, lokali nimajo urnika, dokler kdo plača je pač odprto.

Internet za vse

Ja kje naj pa pristanemo?

Krava-boat

22-3-07, četrtek

Poskusim nadoknaditi nočno spanje z dopoldanskim. Vseeno vstanem okoli 9 h, še stojimo v luki. Borut in Miguel sta šla v nakupe, plavalna ekipa je že davno na poti. Danes imajo s seboj Crissa in kamero, se mu bo zmešalo če bo tam do 12 h. No tudi jaz grem do trgovine, Mike mi pomaga da kupim paličice za čiščenje ušes , konzervo tunine, nekaj slaščic in cigarete. Slaščice so nekaj podobnega nuteli vendar iz karamela in mleka. To sem že videl v Argentini, to je »dulche a leche« po špansko, po portugalsko seveda isti napis ampak popolnoma druga izgovorjava. Bo za posladek po tunah. Me nekaj ščiplje po trebuhu, mogoče je bilo tisto pivo včeraj res zanič, bomo videli. Pojem tune, Mateja mi da nekaj kar menda pomaga za trebuh če ni prehudo. No, če preživiš prve dve ure pomeni da se zadeva umirja. Preskočim kosilo, ladja pelje kar hitro saj so kar neki valovi in je nestabilna če samo pluta po reki. Reka ni več prava beseda za to morje vode ki nas obkroža, samo v daljavi se vidi breg in drevesa, prometa je malo. Vidimo veliko ladjo ki je zgrešila osnovno pot po reki in končala na sipini v napačnem kanalu. Ja, tu bližnjica lahko stane časa in denarja. Naši mornarji povedo da na tisti ladji pač čakajo na vlačilec, mogoče bo šlo brez raztovarjanja kontainerjev, morda je tudi gladina reke malo padla in bilo je dovolj da so končali brez moči. Hitimo naprej, bliža se Santarem, veliko mesto in spet nova reka z tisoči kubičnih metrov nove vode. Danes vseeno končamo ob bregu pri domačinih. Zakurijo ogenj na obali, za nas je to novost. Dva potegneta od nekje jadro in Boruta peljejo na jadro po reki sem ter tja. Zanimivo vendar to je bilo prvo jadro kar sem jih videl od začetka potovanja. Na koncu so na bregu že skoraj vsi, domačini so prijazni . jih je kakoh 20, vas je više zgoraj. Smo na otoku ampak tukaj to lahko pomeni tudi otok 50 X 30 km. Obala je itak skoraj enaka, samo kakšna bolj strma obala je zanimiva za fotke. Potolčem 100 fotk da bo za zalogo, vmes gre tudi Martin na breg pozdravit pa tudi da se malo pretegne. Vsi se že bolj kilavo držimo, na ladji se na da preveč razmigati razen za tiste ki telovadijo. Pa kva še. Raje dremam do večerje, nekako tudi poštimam Mateji da ji dela Second Opinion in mreža. Pokliče Latifija, nekako se dobijo in vsi so srečni ker sem jim spet poštimal da vse dela. Po večerji relax, danes ni izhoda. Ni kam, po 8 je že bolj dolgčas poskusim in uspem nekako nastaviti veliki SAT in internet zabliska. Čudež ali kaj ? Pa ne mi reč da dela če ga grdo pogledam in resetiram napajalnik. No zadevaa dela, dokončno popravili jo bodo menda v Santaremu. Vseeno dela dovolj da preberem pošto, se zabavam nad komentarji in pripravim nove stvari za blog. Ko bo delalo vsaj nekaj časa pošljem to v Slovenijo skupaj s slikami. Teh se mi že kar nabira. Izkoristim net za en driver od USB diska, tistih 100 GB še kako rabim za kopijo slik in ostalih materialov. Ob osmih je trda tema, malo še poklepetam. Ostali obupajo in se počasi zavlečejo v kamre. Obup. Ne da se spati, raje napišem tale tekst in bom že potrpel.

Krokodil. No ja, bolj majhen, ampak grize.

Ladja proti Manaosu

Leteči mototaxi

23.3.07, petek

Počasi gremo proti Santaremu, drugem velikem mestu na reki za Manaosom. Ker je predviden junaški prihod v mesto v soboto, se bomo danes samo približali mestu, ni veliko kilometrov. Luči so se videle že zvečer v daljavi, danes bomo ostali na otoku nasproti mesta. Kmalu zagledamo mesto, tri velike antene dajo slutiti da bo GSM mogoče delal. Nak. Oi očitno ne povezuje prav v redu z Slovenijo in nič od klica domov. Sicer sem pa že navajen saj večino časa itak ni delal GSM, dan gor al dol me pa tudi ne bo ubilo. Za posladek dneva najprej Mateji nastavim škatle da se nekako poveže z Arizono, potem pa se priključim Johnu ki s svojimi misli snemati na jezeru do večera. Oblečemo se za dež, saj gremo hitro in voda škropi, tudi kamere so lepo v zaščitnih torbah. Res škropi saj je na reki veter ki dviga valove pa tudi Paulo pelje hitro da bi imeli več časa do noči. Vozimo se kakšno uro daleč in zavijemo lepo v jezero. Wow. Edina prava beseda. Tu je naselje ki je drugače lepo na suhem sedaj so pa bolj Benetke, za kakšen meter je preveč reke. To je otok nasproti mesta kakšnih 5 km stran vendar čudovita narava. Gledam ptice ki letajo nad nami žerjavi, male čaplje ter še par vrst pa se sprehajajo po ločju ali vzletajo v jatah. Prekrasno. John dela filmske posnetke, jaz se posvetim fotografijam. Lovim drevesa, vodo, ptice in hiše saj je pogled enkraten. Dobim tudi enega orla in fantastično sliko ko sonce zahaja med dvema drevesoma in ptica gre mimo. Krasna fotka. Jo bom dal na blog ampak tam je 430 pikslov široka, moja je precej boljša. Počasi se odpravimo nazaj proti ladji, večerja bo. Jem malo saj pričakujem petkov večer zunaj. Smo sicer preko reke ampak mi rabimo samo pet minut da je vse zmenjeno. Ob 9 h torej oddrvimo s Titanikom preko reke do mesta. Santarem. Najprej presenečenje. Lepo urejena obala, privezi za ladje, še lepše pa je sprehajališče ob bregu. Precej domačinov, ne samo mladina tudi cele družine poseda na klopeh, prigrizuje nekaj in se pač ohlaja saj je prav prijetno. Američani gredo po svoje, zmenimo da se dobimo okoli enih.Slovenci in naš voznik Raimundo jo potegnemo po obali s taksijem saj je obala dolga par kilometrov. Vse je osvetljeno, mesto ima več kot 350.000 prebivalcev, tudi urejeno je zgledno. Promenada je krasna, iz lokalov precej normalo na glas muzika, precej ljudi je zunaj. Za nočno življenje je še prezgodaj zato se malce sprehodimo po obali, tja do pol dvanajstih zapravimo čas. Potem jo potegnemo do ladje ki jezasidrana fiksno na breg. Na njej je zabavišče, saj ni tipična diskoteka kot do sedaj. Najprej je elekro plesišče, klima deluje, bolj zaprte stene da ne moti ostalih. Po stopnicah v prvo etažo, tu se že začenja nastop v živo z brazilskimi ritmi, zgorej je pa še relax kjer vrtijo DVD-je na velikem platnu, koncerte brazilcev vendar je malo tiše kot v živo saj bi bilo to preveč. Za 5 realov samo vstopnina vendar je pivo po 2.5 kar ni slabo. Runda pride, teta komplicira ker nima drobiža, pedesetak je za pet piv kar velik denar. No končno ugotovim da bo manj problemov če takoj prinese še eno in moji stroški so zaključeni. Raimundo pravi da smo zgodnji in res se bolj prekladamo sem ter tja. Žvečimo pivo saj ostala pijača ki jo pijejo ni ravno po mojem okusu pa tudi hitro bi šla v glavo. Vino je itak neka sladka splačina, pri pivu ne moreš kaj dosti zgrešiti, samo da je dovolj hladno. Pevka začne neutrudno deklamirati nekaj po portugalsko, samo domača muzika. Za spremembo grem dol v elektro room, tam seka house,klima deluje, naroda če ni. Ko pridem nazaj vidim Igorja ki klepeta z Valterjem. Nenadoma me zaskeli po nosu. Pesjani grdi, pred diskoteko so mali štandi kjer prodajajo od kondomov in slaščic do cigaret in hrane. Ja, to me je zmotilo. Igor tudi nekaj menca in zgineva ven, naju bo 200 kg težki vratar že prepoznal nazaj grede.Balkanska duša pač mimo roštilja ne more, preveč lepo diši po ražnjičih. Ena špica real, ha pri nas bi mi kruh več zaračunali. Upam samo da za to ceno ni meso kakšna crkovina ampak zgleda v redu, tudi začimbe in tiste drobtine so zastonj zraven. Slastno, kot pri nas kebab ali burek po pijanski noči. No maščobo je seveda treba poplaknit zato zlezeva nazaj na pivo med zvočnike ki še vedno neusmiljeno ojačujejo pevko in ostanek benda. Saj bi šlo ampak sedimo tik pod boxi, grem raje malo naokoli. Počasi se začne polniti lokal, taksiji vozijo pare ali pa skupine mlajših, tudi kakšen 40 letnik je med njimi. Tu ni ravno vrtec, pet realov vstopnine je nam nič mladini tukaj pa nebi ostalo niti za eno pijačo, vseeno vidim da se neke mladenke že pripravljajo na standarni napad: ogenj, cigareta, kolegica,… Standardni scenarij, me ne preseneča več. Naši začnejo klepetati z dečvami, dajo za rundo, midva z Raimundotom jo potegneva malo naokoli tako da punce vedo da nisva za kakšno veliko akcijo. Poleg tega ni slabo biti z voznikom čolna, brez njega je namreč skoraj nemogoče priti nazaj na ladjo. No zadeva se vleče tja do treh, ostali bi še kar nekam šli, pa naj gredo. Midva skočiva v taksi, 10 realov je že vredno. Ker je že proti četrti najdeva Američane ležati na bregu ob našem čolnu, menda že celo uro tam bentijo. No vzamem svetilko in vodim čoln proti ladji ki se mirno ziblje na drugi strani reke. Za petkov večer ni bilo slabo, jutri je sobota. Splezamo na ladjo, en tobak in v kajuto. Ker smo bolj pozni se da zaspati, pa tudi vetrič z reke malo popravi temperaturo.

Vse za dom in delo

Žirija začenja z ocenjevanjem

Žirija razglaša zmagovalca med pijačami

24.3.07, sobota

Nočni borci se seveda pripeljejo zjutraj, glave so bolj težke. Vse je v znamenju svečanega prihoda v Santarem. Gremo opoldne, saj je svečani sprejem na obali in se držimo ure ki jo je Yoram dal županu in ostalim. Vidim da bo fešta, tu sta dve hostesi za Titanik, na ladjo pridrvijo možakarji z lokalnimi reklamnimi napisi in jih jadrno razvlečejo po bokih ladje. Ja, mediji bodo tu in na vsaki sliki ali posnetku prav pride biti zraven. Prihod je vse po planu, jadrnice in mladi veslači na kajakih spremijo Matrina da zleze do obale kjer je cvet politike do guvernerke države Para, župana in vseh mogočih ministrov. Precej ciljajo na ekoturizem, sprejem in press konferenca je v prijetnem lokalu kjer je tudi razstava lokalnih spominkov, reklame agencij ki vodijo turiste do zanimivih krajev in hotelov za turiste ki se že širijo tudi tukaj. Sprejem je zelo prisrčen, folklorna skupina ki nastopi seveda pisano oblečena, dekleta so prav šikane. Pogledujejo proti meni, okoli vratu imam oba aparata – za fotke in video. Prav prisrčno se mi nasmehnejo ko vidijo da jih gledam skozi objektiv. Ne maram sicer mahanj z roko ali pačenja saj taka slika ni uporabna. Zato jih včasih presenetim na daleč, nekatere se tudi sramežljivo skrivajo za kolegico. Za naše razmere bi sicer rekel da so 100 luštne, tu je namreč mešanica staršev nepopisna tako da vidiš obraze potomcev od Amazoncev pa do Japonskih oči. Tudi gledalcev se tare cela obala, petarde pokajo, dogodek za cel kraj. Zavežemo se ob pomolu, precej naroda zvedavo hodi gledat ladjo, Martin malo pozira za slike, tudi kakšen avtogram gre domov. Zvemo da smo vabljeni na kosilo, z avti nas spravijo do krasne restavracije brez sten. Mize so polne pladnjev, naberemo si ribjih jedi in zelenjave saj je samopostrežba. Tudi pivo pride, za mojim hrbtom pa je klasični južnoamariški roštilj in natakarji hodijo s tisti nabodali menjat meso. Dobim tud porcijo pečene svinjine, govedine in klobasic. Prav slastno je. Zabavam naši hostesi ki sta polg mene. Kar oči zavijejo ko si natrosim njihovih čilijev po mesu, menda so hudi. So. Malo piham ampak od Kitajske sem vsega hudega vajen, sečuanska varijanta je še bolj ubijalska. Možakar začne brenkati na kitaro, ko konča gre gor Martin in nekaj odbrenka. Huronski aplavz, še čaša piva in poslovimo se. Avto nas potegne do pomola, množica še vedno ogleduje ladjo in slika z mobiji in malimi digitalci. Za to mesto je naš prihod kar velik dogodek saj so kar par tisoč km od Sao Paula ali Ria. Popoldne se odpravimo z ladjo na plavanje. Res je. Plavanje za vse. Peljemo se kakšno uro daleč po reki ki je druge barve – bolj temna pa tudi vsaj malo se vidi skozi vodo. Pristanemo ob peščini ki se je ne bi sramoval noben Tahiti ali Mauricius. Krasna obala. Ker sem dremal med vožnjo se zbudim, stresem tudi Valterja ki poskuša nadoknaditi nočne ure in skočim direkt z ladje v vodo. Čudovito. Zlezem na breg. Če se lahko malce pohvalim, poziram za filmarje saj sem tukaj res skoraj kot Tom Hanks iz Castaway-a. Še posebej tu na pesku pod palmo. Počnemo še malo norčij z motornimo čolni, z Borutom jahava vsak na enem plovcu Titanika, Yoram nažiga Yamaho do konca. Letimo po valovih in prav simpatično je sedeti okobal na plovcu in z nogami po površini oponašati smučanje. Voda neusmiljeno škropi naokoli, drvimo par krogov. Z ladje vzamemo veliki napihnjen obroč ki ga ima John za snemalca kadar ga vlečejo za seboj. Kaj lepšega ! Zavežemo ga z vrvjo za čoln in Borut ter John sta prva za jahanje po valovih. Konča sa seveda vedno z slikovitim poskokom preko valov in padcem v vodo. Mateja poskusi in zaslišimo gromozansko tuljeneje, ne vem ali od strahu ali od užitka. Pri ženskah nikoli ne veš zakaj se derejo. Poležujem na pesku, čisti užitek. Ker sonce počasi začne padati proti obzorju, se pospravimo in vrnemo v mesto še za dneva. Pristanemo nazaj ob glavnem pomolu in množice nas spet hodijo gledat, kdo se tudi ojunači in kaj vpraša.Tudi za večerjo smo prosti, raztepemo se po svoje. Grem z Aldom ki je spet na ladji in Mikom ter še dvema brazilcema na pizzo. Za spremembo bo ravno dovolj. Ko to zadovoljno poplaknemo z rundo ledene Brahme se pač vrnemo na ladjo. Na pomolu posedajo naši in jedo ali klepetajo. Ker gremo počasi proti desti zvečer se ekipe zmenijo kam in kako, z Mattom in Johnom pa ostanemo na ladji, Popravim zvočnik ki je že par dni nekaj ropotal in pritaknem moj Dell in iz top 500 oldies se da narediti prijeten večer. Ob Floydih in Doorsih ter Zeppelinih teče čas in kaipirinje ki jih dela Matt prav veščno. Polnoč je že tu, še The End za nas in poslušalce ki so posedali na pomolu. Ko ugasnejo na pomolu luči se konča dan, ostali so itak šli v nočno izmeno, danes menda v lokal kjer so plesni nastopi artistov in glazbenikov. Meni je prav sedel en večer malo bolj na eazy, je bil že včeraj nočni spored kar naporen. Vem da bodo prikapljali ob petih ali kasneje, meni pa prav paše poležati ker vetrič prav prijazno hladi kajuto. Ni kaj dodati, preverim e-maile, zabeležim tale tekst in grem med rjuhe.

14.3.07, sreda

Jutranji nemir po ladji čeprav vemo, da je etapa samo za uradni prihod v mesto. Ne vem čisto kaj nas čaka ampak bo že. Če bo treba bom ostal na ladji, nimam podatkov kako in kaj. Pojemo in se zapodimo za Martinovim čolnom proti mestu. Spali smo na sotočju kjer Rio Negro prihaja s svojo črno vodo v glavni tok. Tu se začne prava Amazonka čeprav se vozimo po reki že od 1.februarja, torej 42 dni. V daljavi zagledamo ferry, na katerem že seka samba, plesalke poskakujejo in kamermani skačejo sem ter tja. Z nami plava tudi brazilska mladina, plavalci iz mesta so se nam pridružili opoldne na ladji in skupaj z Martinom bodo zaključili etapo. Spet ognjemet s petardami in Martin zleze na ferry kjer je župan in vse ostalo. To se dogaja sredi zaliva, kakšen kilometer od brega. Ko se vse skupaj pomiri, odbrzimo nazaj na našo barko in počasi proti mestu. Sidramo se pred hotelom Tropical, pet zvezdic, večje od Bernandina pri nas, kjer je že vse nared. Ko se zavežemo sem med prvimi na obali, še posebej me zanima kakšna menjalnica ali ATM (bankomat). No to je hotel za premožne goste, ekspreso je 3 reale, hamburger 25. Hotel ima tudi trgovinski del, klasično za dražje brazilske hotele pa trgovinice bogataške draguljarske firme Stern, kar sem opazil že pred leti v Riu v skoraj vsakem hotelu z 4 in več zvezdicami. Poiskal sem torej duty free, rdeči Johny Walker je bil 49 realov, paket 200 rdečega Marlbora pa 31 kar je čisto v redu. Pretepal sem se z ATM in obupal ker vem da če nima povezave ne da denarja. V hotelu bolj bedno menjajo, dvomim da je vmes USA $ devalaviral iz 2.31 kot je bil v Tabatingi na 1.94 tukaj. No pri sto dolarjih se že pozna zato sem raje počakal če bo vseeno delal Maestro. Tiste 50 realov mi je ostalo, za večerni potep po mestu bo dovolj. Vse se raztepe po hotelu, tudi novinarji so prišli obiskat Martina ki se nastani v sobi in gre na masažo. Zame najprej italijanski ekspreso pa naj stane kar stane. Isto se mi je zgodilo ob prihodu v Šanghaj. Če je drago ni važno, samo da sploh je. Odločimo se zvečer malo pretegnit noge do mesta, kot bi šel iz Bernandina v center Portoroža. Ob obali vidim velik amfiteater, tu je prostor za glazbenike in pevce. Naprej se začenja cona restavracij in kavarn, kot v Portorožu. Ker malo zamujam zaradi ATM, najdem pajdaše že za mizo pred odrom kjer poskakujejo mične brazilke v perju, vidim tudi da so se že prisedle neke domačinke. Vem da tu ni več šale, to niso gimnazijke ki gredo zvečer na potep. Prvi pogled nedvoumno potrdi profesionalke, tudi starost ni več rosno mlada. To je dvomiljonsko mesto z velikim presežkom žensk, borba mora biti trda. Ker se mi ravno ne da prerekati z njimi od kje smo in kam gremo, prisedem, dam za rundo in naročim hamburger. Hudiči za šankom mencajo toliko časa da se ne da na hitro pojesti in odtacati naprej, ravno nagnati naših »prijateljic« pa tudi ne gre tako enostavno, vsi tujci pri vseh mizah jih imamo po nekaj. Dobro, za tisto kokakolo me ne bo kap, da bi se pa nekako naredil odpornega, začnem godrnjati nekaj o bankomatu in pokažem da imam pri sebi vsega 40 realov, to pa za rundo, sendvič in še gospodično ni dovolj, tako da se naše dame ozrejo naokoli in napadejo drugo mizo. Vmes vidim dva bolničarja med mizami ampak sta samo študenta ki za drobiž merita krvni tlak. Povabim ju na en drink, bolj si zaslužita požirek pepsija kot une harpije pohotne. Malo poklepetamo, govorita angleško, tudi onadva zmajujeta z glavo ko pokažem na spremljevalke naokoli. Ker sem tako dolgo čakal, so ostali že pobegnili vendar je po 10 minutah Criss pritacal nazaj do mene in povedal da so ostali tam nekje da pa me niso hoteli pustiti samega s temi ženskami. Nasmehnem se mu, meni vse klapa, če jim daš vedeti da nisi sprehajajoča se vreča denarja ampak samo ubogi kamerman iz neke Slovenije si z menoj in mojimi par reali nimajo kaj pomagati. Pojem v miru, doktorja odbrzita naokoli. Vprašam Crissa kako kaj z denarjem, njih so naplahtali še za vstopnino in bolj pisano pogleduje, njegov kos pice s par pivi in pijačo za dodatke pri mizi je skočil do vrtoglavih 48 realov, za kar se je pred par večeri dalo v Coariju v diskoteki dobiti točno 24 konzerv piva. Ni kaj, veliko mesto, veliki problemi. Ker imamo za nocoj več ali manj vsega čez glavo se odkotalimo na palubo saj spimo na ladji ki je zasidrana pod hotelom. Slišim da se nekateri odpravljajo v mesto, moja stalna družba pa se posede po palubi, pivce iz hladilnika in lahko spanje, Manaos.

15.3.07, četrtek

Danes bo bolj na easy, zbudim se ob 8h, potegnem kartice in nekaj bankovcev iz zaloge ter gor v hotel. Ker ne zgledam domačin seveda nihče na zajtrku ne vpraša za številko sobe, simpatična gospodična se potrudi in mi speče ham and eggs kot se spodobi, pol litra čiste sveže pomaranče, kruh in ananasove rezine, kaj bi človek godrnjal nad petimi zvezdicami. Grem do ATM-a, še vedno nekaj ne dela, zamenjam 100 Eurov za 251 realov in pohajkujem po hotelu.Vidim jate turistov ki se odpravljajo ali nazaj domov z vso nemogočo šaro ali pa na ladje po Rio Negru navzgor. Meni lepo sede en ekspresso, kar zamižim ob požirku. Klepetam z ameriškim novinarjem, tudi njemu kakšna reč o Sloveniji ni jasna. Vesel je da mu kdo iz prve roke lahko strese par zgodovinskih in ekonomsko socialnih detaljev o naši državi, kje smo in kako živimo. Že za novinarja smo bolj ekzotična država navkljub našemu trudu, mogoče bo zdaj bolje z EU. Japonski fotograf revije Maxim prisede, tudi njemu marsikaj ni jasno. Ker se nam nikamor ne mudi, pride Yoram, kmalu pa tudi Aldo ki je popravljal nekaj po barki. Pove da bo šla ladja drugam parkirat, nekaj bodo popravljali, Martin je itak odplul z Valterjem zjutraj plavat. Vemo da pred 12 ne gremo nikamor, tudi formalnosti se tu lahko hipoma zakomplicirajo do ur in ur čakanja. Končno se me ATM usmili, mi nameče šop realov, za nekaj časa imam lokalne valute dovolj. Če kupim še cigarete sem preskrbljen do naslednjega večjega mesta. Aldo odhiti do čolna, z Yoramom in novinarji nadaljujemo debato, pove tudi da ve kam bo šla ladja sidrat in da me bo že on peljal z avtom saj je tu doma. No ko odrineva končno iz Tropicala ugotoviva da je to zelo veliko mesto, tudi on kot domačin sprašuje ob cesti kje je ta vražji pristan, po kakšni uri preklinjanja končno zagledava ladjo ob obali, nekaj delajo in nalagajo zaloge za naprej. Borutu je že jasno da se pred popoldnevom ne bomo izvlekli iz birokratskih klešč, smo že v Peruju videli kako se lahko zavleče tako enostavna reč kot je en papir da kapitan uradno odpluje če smo prespali v pristanišču. En podpis. Nič več. Minuto. Ja, tu je Brazilija ampak za te stvari so čisto isti kot Perujci. Še dobro da ne bo »manjana«, jutri dopoldne. Po kosilu zvemo da bomo odšli, ure se že vlečejo zato moramo nekaj početi. No Matt in filmarji, pibi je seveda takoj zraven, organizirajo ocenjevanje naših žganic pred filmsko kamero. Potegnemo iz zalog štiri whiskeye, par konjakov in naredimo ocenjevanje pijač pred vesoljno mednarodno žirijo iz USA, Švice in Slovenije. No John kot ameriški pivec bi lahko vsaj ločil poceni konjak od še bolj poceni brazilskega whiskeya, tako je pa vse zamešal, ostali smo junaško prepoznali in seveda do konca popili vzorce – vse posneto pod žarometom na HD kameri. Pa je popoldne, jaz sem vmes stegnil nožice podolgem, uspelo pricapljati kapitanu s papirji. No, odvalimo se po reki, kmalu bo padla noč. Ob 6 popoldne namesto ob 12h. Ker mobi nekako dela zvemo da je Martin in čoln že 85 km naprej, bomo imeli nočno drvenje po reki navzdol da jih ulovimo. Preživeli so saj so se že zjutraj psihično pripravili da morda prenočijo kje na bregu, pristanov je dovolj. Zdaj je ena ponoči, še vedno smo nekaj kilometrov stran do randevuja. Manaos, lahko noč. Ni bilo časa za dnevni potep, nočni je bil včeraj bolj bogi skratka prestolnica Amazonije mi ni dala ravno veliko. Sicer pa sem že vajen, »big city, big problems« kar je enako po celem svetu. Zamudil sem priliko za ogled mesta saj sva z Yoramom to nadomestila z enournim iskanjem luke, nakupe sem končal že zjutraj, banka je končala za par tednov, ni kaj gremo na nočni lov za Martinovo barko. Valimo se po reko navzdol, vmes v popolni temi z radiom končno ujamemo Valterja in Matrina ki preklinjata tam nekje daleč naprej. Vmes hladnokrvno nasedemo na sipini sredi reke, motovilimo da zlezemo nazaj v globoko vodo in končno najdemo čoln ob bregu. Valter pove da so se kar znašli, domačini so jih povabili v hišo in pravzaprav sploh ni bilo neke panike. So že zjutraj vzeli »za vsak slučaj« par stvari več s seboj. Pozno v noči so se pač preselili na barko in vsi smo se oddahnili. Par ur spanja ob bregu se je kar prileglo, ja noči so bolj kratke.

16.3.07, petek

Manaus nas je čisto podrl. Zato smo bolj previdno pričakovali kaj bo naprej po malih mestih, sedaj bo bolj naseljeno. Šli smo mimo pritoka Rio Madeira ki je s več kot 3000 km najdaljši pritok z južne strani. Slovi tudi po tem, da je to izvozna pot za sojo, olja in žita ter govedino. Globoko iz juga se valijo barke polne dobrin proti prekladalnim pristaniščem kjer nalagajo prekoceanke za izvoz v svet. Ker so to velike nakladalne ploščadi traja dalj časa da jih naložijo saj imajo prekooceanke po 50 do 80 tisoč ton kar seveda traja par dni. Ob eni takih ploščadi je mesto kamor smo pripluli popoldne in se zavezali ob pristan. Zunaj je stalo več velikih ladij in čakalo na nalaganje, ena pa je polnila trebuh iz ogromnih skladišč za sojo na obali. Prišel je Igor, Corado bo tu pobral kovčke in se vrnil v Evropo. No pred tem smo za filmarje med vožnjo počeli malo norčij na vrhu ladje, menda je drugače preveč dolgočasno za snemati. Končalo se je s skoki v reko, jaz sem samo fotografiral. Prispeli smo na breg in počakali večerjo. Medtem sem pripravil 5 minutni film o prihodu v Manaos za Boruta, včeraj smo imeli polno drugih opravkov pa tudi prave volje ni bilo. Poklepetali smo po večerji in se dogovorili za odhod na potep ob pol desetih zvečer, saj nas mora peljati čoln, naš pristan ni ob bregu. To je sicer varno za kakšne čudne obiske, se je pa treba skoordinirati za povratek na ladjo. No Miguel pove da bo Raimundo spal v vreči na čolnu ob bregu in če bo kdo prišel ga bo peljal nazaj. Vseeno smo sklenili da se držimo skupaj. In res junaško pritacamo na breg, ker je petek vemo da bo že kje klasično odprto plesišče in seveda družba do jutra. Odločimo se iti peš, pa nas mototaxiji vseeno prepričajo da je primeren kraj predaleč peš in res poskačemo na motorje in pridrvimo pred zabavišče. To je sicer nabolj podobno recimo kakšnemu lokalu v Portorožu samo nivo vsega je bolj na psu. Glazba seka spet brazilsko, ob 12 se prikažejo neki muskontarji, mislim da bo danes v živo. Jata domačih dam radovedno pogleduje, nas je le 8 skupaj. Moj taxist pravi da je tukaj že malce pokvarjeno, se vidi da prihajajo velike ladje z mornarji od vsepovsod, od Filipinov, Kitajske, Indonezije pa do Rusije, Romunije, Holandije, Italije. To seveda na pomeni nič dobrega, posel je že utečen, mi smo samo potencialni klienti z denarjem v žepu. Ja bolj težko se bo izviti ampak kdor hoče naj pač počne kar mu srce poželi, jaz sem priden, založim se s tobakom (ja, po 2,5 reala originalni L&M z Italijanskimi napisi), pogledujem na uro in spravim večje bankovce po 20 in 50 stran od drobiža. Za vsak slučaj. Roberto, moj taxist je prav prijazen možakar tja 25 let in ostane z nami, obljubi da bo pazil da nas ne ogrozijo kakšni mafijozoti, pravi da si lahko hitro v bolnici ali pa brez vsega. Vsi taximotoristi imajo poseben jopič s številko in identifikacijo na vidnem mestu. Zabavna sta tudi dva ročaja na jopiču da se lahko varno primeš. Ne pije piva, častim ga s kolo in škatlo cigaret. Začne se brazilska lokalna glazba, hitra, na glas do konca, pevke poskakujejo, pevci nekaj blizu rap-u deklamirajo. Zadeva se sicer da poslušati kakšno uro ampak vsaj 30 m od zvočnikov. No lokal se začne polniti, mi damo po 3 reale, ženske imajo zastonj vstop. Pivo je veliko po 3 kar tudi ni ravno draginja. Vprašam koliko je rdeči Walker, pa se mojim soborcem 80 realov za 1 l zdi preveč in ostanemo na hmeljevi vodi – mislim da je bila ledena Antartica z dvema pingvinoma na etiketi. Ja, precej ledena, so se morale nekatere steklenice še odtajati. Ženske družbe ni manjkalo itak se mladenke in nemladenke prisedejo same brez večje zadrege. Navadno je izgovor cigareta za prižgati ali ena za prijateljico ki potem seveda prisede in pokliče še kakšno. Ker vidijo samo par poslovnih možnosti se pač zalepijo za par naših, ostali mirno poplesujemo in rajamo s pivom v roki naokoli. Ne pretiravam kot v Coariju z 50 pivi, danes je sicer Coradotova poslovilna in ura se prevali v St.Patrick’s day, Irski pivski praznik kar je seveda prilika za par rund na zdravje Ircem po svetu. Spomnim se na Sidney 2001, tam je šlo v enem večeri 1.8 milijona konzerv črnega Guinnessa. To sem našel drugi dan v časopisu. Vse je bilo pokošeno ker je na ta dan tam dovoljeno piti na javnem mestu, drugače je krepkih 250 AUS $ kazni če se vališ s pivom v roki po ulici da o mladoletnikih sploh ne govorim. No brazilci ne rabijo posebnega praznika, policije ni niti za vzorec, pojavijo se samo na daleč v avtu ali če se že zaplete situacija (vsaj nož ali strel, drugače jih ne zanima). Zavlekli smo se potem počasi ob 4 do obale, zadišali so nam hamburgerji in seveda še eno pivo za poplaknit. Čoln nas je prepeljal po par na ladjo, nekaterim se pač še ni nikamor mudilo in so ostali naprej na obali do jutra. Jaz le nisem več najmlajši, Mateja je rekla da naj pazim na pritisk in iz njenih ust v moja ušesa, zmeraj pustim zadnje pol piva na mizi za moje zdravje. Kaj vem, mogoče ima ženska prav, treba je zmanjšati zdravstvene probleme po svetu in začeti pri sebi.?. No pa tudi sicer bi tisti požirek navadno pomenil samo kapljo čez rob vendar lepo da spoštujemo nasvete zdravnikov vsaj na tako nevarni poti kot je naša plovba po reki. Sladko zadremam, Valter pride kasneje in spet robanti da je samo par ur do plavanja dopoldne. Kaj čemo, težka je ta logistika na reki.

17.3.07, sobota

Zbudi me Aldo, takoj za njim še Corrado, oba se poslavljata. No ob 8 h je dovolj panike, zlezem na palubo, Martin in Valter sta ravno končala nek uradni obisk na obali in na nabiranje kilometrov, če bo šlo vse v redu danes presežemo kitajskih 4003 km, to bo nov rekord pa karkoli si kdo misli o tem športu. Raztegnem se in zvem da nam je Igor skoraj pokončal Matejo. Včeraj ko smo mi šli sta udarila medicinsko debato. Ko je Mateja izjambrala svojo dušo, Igor pomahal s kristalom in ji določit terapijo, je dobila par kapljic lovorjevega čudežnega olja, menda si po tem zdrav ko riba. Lahko da kdo drug, Mateja je bila že čez 10 minut k sreči v bolnici, kjer so jo nafilali z vsem mogočim, skoraj se ji je ustavilo srce. Vrnila se je zjutraj, komaj sem se je odkrižal z nekim nujnim delom saj se mi ni dalo poslušati povzetka včerajšnje medicinske debate, deratiziral sem te misli z enim Ivanom Sprehajalcem in poplaknil s pivom, je bilo vse po 10 zjutraj torej legalno.Malce sem pogrešal ekspreso iz Manaosa, no ja tudi naša kava iz termoske navsezadnje ni tako slaba, še vedno je boljša od perujskega Nescafea. Ubogi irski praznik sem začel z mirnim nadaljnim spancem do 3 popoldne, itak se ni nič dogajalo. Pritacal je Valter, kot po navadi najavil spanje za urco ali dve in seveda spal do 6h. Vmes sem opral moje cote, je že tako smrdelo da je že meni bilo preveč. Prašek in Amazonka sta šla lepo skupaj, zgledalo je po mojih mukah skoraj perfektno oprano. No ko sem pobiral robo (vmes se je seveda usul dež in sem imel free tuš), sem ugotovil da še ni suho, dež to pač malo pokvari. Bolj sem bil zgrožen ko sem našel mojo rumeno veteransko majico popackano z rdečo barvo od jopice ki se je sušila poleg. Sranje, ampak da bi še enkrat pral, ne hvala. Smrdi ne več ali pa bolj po prašku kot znoju, za prvo silo bo saj nimamo ravno modne revije. Kosilo prespim ampak ob 4 najdem še nekaj za pod zob, ob 7 bo itak večerja pa tudi spanec me še malo vleče nazaj. Mirno grem spat do večerje, satelit itak ne dela pa tudi v Sloveniji se v soboto ravno kaj prida ne dogaja, bom pa jutri poskusil. Do večerje mirno dremam, ko da me ni. Pojem špagete in meso, ni panike za lakoto. Pristanemo ob nekem bregu, spominja na perujski dolgčas. No k sreči je malo na levo naselje okoli cerkve kjer panično začnejo nekaj zvoniti, zgleda da bo maša. Res zaslišim neko prepevanje vendar me ne gane in še malo poležim. Končno zlezem na palubo, Borut nekaj organizira in odtacamo do vasi. Vse je okoli cerkve, začnejo prodajati listke za bingo po en real, kot jaz nimam sreče raje dam 6 relaov za tri konzerve hmeljevine. No mrzlo je, na okus smo pa že navajeni. Požirek po grlu, naslednja konzerva. Vmes okoli nekaj tulijo, prodajajo listke za bingo. To pa bo Irski večer si mislim. Bingo. Pa kva še. No zadeva mine v pol ure in spet se oglasi muzika iz CD-ja. Pohajkujem z Criss-om in Matt-om po bregu, mirno mesto je to. Borut vmes šarmira nastopajoče za Guinness book, je treba vse popisat in poslikat. Še dva tri SKOL-e in poslovim se, spanja mi sicer ne manjka ampak lepo bo za spremembo eno soboto ob 23 spat. Popokam se na ladjo, Amrikanci nekaj filmajo. Zapišem na Pckotu da ne pozabim kaj je danes šlo mimo mene. Še najbolj mi je žal za Corry-em, vrača se domov. Še par dni bo tu telovadil potem pa v Švico. Zmenjena sva da pride poleti do mene z avtom, bova že obbredla celo Slovenijo. No rečem si lepo lahko noč, še malo ananasovega soka in polkna dol, Valter spet ne najde domov.Good night, Ireland in vaš praznik.

18.3.07, nedelja

Ja, menda za nekatere gospodov dan torej za me tudi. Niti vstati se mi ni dalo, zunaj dežuje in neke gromozanske ladje grejo mimo. Jutranja posadka z mojim cimrom odvihra, Valter se vrne in preobleče v neopren ki mu ga je dal Borut. Nočem pomislit kaj bo če se dvignejo oblaki, opozorim ga di bi takrat znalo postati precej vroče v tisti gumi. Pravi da bo že kako in zgine. Zasanjam nazaj spanje pravičnega, še na kavo se mi ne da. Pogledam ven, dež ne odneha. No bo pač en tisith dni ki so bolj za krivine. Slikat nimam kaj, slaba luč. Zlezem gor, no ja, hrenovke so še tople.Za vsak slučaj stisnem par slik velike tovorne ladje kot sem včeraj taxi barko za krave, to je za zalogo če ne bo nič pametnega za na web. Mirno poležujem do kosila, vmes minuta spanca in en divx film iz zaloge. Glavno da čas mine. Kosilo, spet pojedina. Vzamem malo, saj ne migam preveč te dni in bom imel spet Matejo na grbi če bo vaga neugodna. Štorij o pritisku in zdravilih se mi ne da poslušat, je pa presenečena da se počutim čisto zdravo, ponoči poskakijem kot 20 letniki skratka delujem manj crknjen kot vsi ostali šeprav sem za Miguelom najstarejši na ladji. Criss itak pravi da sem »living god«, še posebej če rabi cigareto ali mu kaj ne dela. Do sedaj sem jim vsem vse porihtal kar je crknilo, samo velike satelitske opreme se ne dotikam saj ne dela zaradi lenobe Italijanov ki za vikend ne delajo. Nastaviti morajo namreč parametre pozicioniranja za naš dostop do interneta. Zaradi poslov imajo namreč omejene koordinate kjer deluje antena, mi se pa stalno premikamo, na teden do 800 km kar je za njih preveč in na vikend nam skoraj redno crkne. Yoram je itak že znorel nad njimi in je rekel da bo zamenjal providerja čim prej – no trenutno je nad nami tema interneta. Popoldne se torej ob nekih bregovih privalimo do malega naselja, ime me sploh ne zanima. Hiša, krave, SAT antena za TV, par deklet pri hiši kot ponavadi. Miguel me povabi na vožnjo pred večerjo na jezero ki je v bližini. In res se naložimo in odplujemo po ozkem kanalu počasi proti jezeru čudovite črne barve, kakšen kilometer ima počez. Velike vodne lilije, skorj meter počez. Lokvanji, ptice samo kroksov ni videti. Menda so, domačina ki nas peljeta se nekaj nasmihata. Ne vem ali to pomeni »glej spet eni cepci mislijo da so tukaj res krokodili« ali pa »kar počakajta, še bežali bomo ko se prikažejo na površini ». Sumljivo držim fotoaparat in pogledujem skozi lečo. Potem se ojunačim in ponudim cigaret mlajšemu, drugi vozi peke-peke. Vzame in začne razlagati, Miguel prevede da so bolj na redko tukaj krokodili, mogoče kakšen par tu na jezeru. Odpeljemo se naokoli, zelo lepo je ampak noč tu je neusmiljena, na ekvatorju imamo temo v 10 minutah po zahodu sonca. Vrnemo se na ladjo ki se ziblje osvetljena v daljavi ob obali, krave so se že poskrile, kmalu bo trda tema in večerja ob 7h. Riba na žaru, spet odlična s solato in kapljo sveže limone prav tekne. Grem malo naokoli, en čik, eno pivo in sklenem končati gospodov dan brez večjih zapletov. Ostali nameravajo s čolnom v trdi temi iskat krokodile, še najbolj navijajo filmarji za to. Ja, rabijo razburljive posnetke ali pa naše norčije.

19.3.07, ponedeljek

Kaj bi se ponavljal, Lariam day. Po kavici sem se lotil pospravljanja, kajuta je precej zabasana z vso mogočo ropotijo. Dnevni spored je normalen, okoli poldne bo kosilo popoldne še za dneva pa pridemo v Parintins ali nekaj takega. Vmes oddrvi Mateja z čolnom pogledat eno deklico ki se je ob padcu nakam nataknila, menda je precej hudo poškodovana. Mi drvimo po reki, bolj pusto vreme, rahel dež. Mateja se vrne, je morala operirati in šivati, precej neprijetna poškodba menda. Pred prihodom se organiziramo, saj je ob mestu močen tok tako da je težko za barko in Martina. No nekako pristanemo vsi, prvi skočim na breg in grem naprej v mesto na lov za fotke. Bral sem na blogu da vas zanima s čim delam. Z menoj dve stari prijateljici: Canon XL1S za video in Canon EOS 10D z lečami 75-300, 20-35 in 28-90. EOS leče gredo z XL adapterjem tudi na XL1S vendar letos ni treba veliko videa. Američani delajo profi dokumentarec z Panasonic HD kamerami in Flash P2 8Gb karticami, sploh nimajo kaset. Tudi mali Panasonic za naokoli je HD. Imamo še par camcorderjev NTSC in PAL tako da je pri obdelavi videa kar pestro. No moj Dell Inspirion 6400 Core 2 z 1Gb RAM in 120 GB HD prežveči vse, tudi pol urne intervjuje, pa še udobno je zaradi WiFi in Plavega zoba ( ?) da se da udobno ležati v kajuti. Danes po prihodu sem se lotil velike satelitske inštalacije, so me klicali iz Ria če lahko poskušam popraviti nastavitve na sistemu za avtomatsko sledenje satelita ki je osnova da antena sama išče satelit in se prilagaja plovbi ladje. Antena ima namreč 1,2 m in so kar motorji pod plastično zaščito da se vse to vrti po nebu. Zadeva je zabeljeno draga in če ne dela pravilno so vsi precej besni. Preskočil sem večerjo, z Mikom ki zna deset besed angleško (novim namesto Alda) se trudim popraviti parametre sistema, uploadam firmware za iDirect 3000 SAT router in končno poštimam da vse dela. Cela ladja poskakuje od veselja, dobil sem nove točke, kmalu bodo ponudbe za službo v Braziliji. Šalo na stran, smo že precej preklinjali ker zadeva ni delala kot bi morala, problem je v koordinatah znotraj katerih sistem deluje, nekaj je bilo nepravilno nastavljeno in sedaj ko je ladja precej bolj vzhodno od Tabatinge kjer so jo umerili, je začelo delati narobe ozirom je nakoncu vse skupaj odpovedalo. Vendar Pibi ne bil Pibi če nebi težil in na koncu nam dela. Upam da več kot en dan. No neham vas moriti s to tehniko ampak enkrat se je le treba malo pohvalit da kaj pa še zna stara kost. Zvečer smo klasično odpujsali na breg, od šanka do šanka, proslaviti zmago nad tehniko. No spet se je malo zavleklo, mične soplesalke so bile navdušene nad mojo brado zato britje definitivno odpade. Ledena Brahma po 3 reale, no ja bomo že preživeli te nočne cene. Ob 2 se zakadim z motorjem nazaj na obalo ki že počiva, tudi naša barka se mirno ziblje. Še potniki na potniških ladjah ob bregu so se zavlekli v viseče mreže, muzika je potihnila, samo nekaj možakarjev tovori cementne vreče na en ferry ki bo zjutraj potegnil gor po reki. Ja, zdaj smo že stari mački, navajeni vsega mogočega na poti.

Nadaljujem z objavo fotografij z našega potovanja po Amazonki.

Azijski bivoli

Bemti pa sateliti

Čoln plačate posebej

Do konca

Ej stari, a si zvečer frej?

GSM xxxxxx

Hola Pibi, kako si kaj?

Intervju

Izdah in naprej

Ja, res plava

Ja, svežo vodo rabimo

Ja, tisto dol v kotu je velika ladja

Ja, to bo od vlage

Kaj bi dal za še en pir …

Kaj bo jutri?

Kje je glava?

Krok na vodi

Lep val

Levo al desno?

Mere 86-60-86

Mostiščarji

Naše bejbe v špalirju

Ne dam jih

Nedeljsko popoldne

Ni slaba

Noč prihaja

Pa ne ravno mene snemat

Pada pada

Parasol

Pet minut, pa gre bajta

Pibi, a grem lahko s tabo?

Pibi, kako se že to vklopi?

Prekleta vlaga

Pustovanja so res naporna pri nas

Saj prihajamo …

Samba

Spodaj brez

Srečno prispeli

Ta je pojedel Miguelu prijatelja

Te pa res vejo, kje so

Ta je menda še med majhnimi

To ni ljubljansko barje

Uradno največje drevo Amazonije

Vdahni in zamah

Vikend in prevoz, kaj še rabimo več

Vikend na obali

Živ in zdrav

Živjo vsem v Sloveniji

Tokrat objavljam nekaj fotk iz našega potovanja po Amazonki.

Kaj je že to?

Lačen

Lenivec na vrtu

Naša spremljevalka

Pibi in Aldo

Reka

Spet reka

Samo pol ribe

Video kontrola

Ženski pogovori

Brazilija Fonta Boa – Manaos

4.3.07, nedelja

Res je bila dolga noč, so kapljali nazaj na barko do 6 zjutraj. Kdo ve kje bo spet sobota pa še prijeten kraj skupaj. No časa je še dovolj, tudi sobot bo še nekaj do sredine aprila. Jutro kot po navadi, bolj kislo vreme, splača se malo dalj spati saj ni vroče. No ob 9 se spravim na kavico. Glej vraga, Mateja je zvedela za mornarja z rano na nogi in pod nujno je treba to pregledati in ukrepati. Seveda rabi forografije kaj počne in kdo je tu – Pibi seveda. No možakar pritanca gor na palubo, da nogo na stol in razvije rano na nogi. Uuu, to bo pa malo huje. Opekline 3 stopnje, se mu je motor na nogo naslonil ko sta se prekucnila na cesti. Ja treba bo očistiti in zaščititi rano. Mateja se preobleče seveda v zeleno haljo, kapo na glavo in Pibi za asistenta. Nekako uredimo to nesrečno rano in mož odtanca nazaj z navodili kaj naj počne z nogo. Mislim da bi drugače polil zadevo z malo sadjevca in tudi preživel. Dan se malo vleče, net ne dela idealno zato popoldne čakamo da se dan konča. Pada dež ko radio zahrešči, prihaja doc Latifi. Ha moj whisky in cigarete! Z daljnogledom zagledam tam daleč ob obali vojaški čoln s tremi soldati in en kup nesreče tam spredaj pod rumeno plahto. Res pridejo čez 15 minut do nas in privežejo čoln. Doc pove, da se že 6 ur po samem dežju vozijo po reki navzgor in da ga bo pobralo če bo še malo ostal. Prilezejo gor, privlečemo škatle z opremo, jih nahranimo in oddahnejo. Pridni fantje, 6 ur so drveli po reki z eno 25 mašino, še eno 15HP pa v čolnu za rezervo. V čolnu je tudi cel sod (180 l) goriva, da bo še za nazaj. Pa zatuli radio – Matt pravi da plava en crknjen krokodil (ali kajman ali aligator – kva pa jest vem –tu rečejo tukajšnjim pač krokodil ) po reki, naj ga gremo posnet. Res je . Verjetno so ga ustrelili krivolovci ker mu manjka glava in rep, drugače pa kar impozantna mrcina. Sliko bomo dali na web, na njem je ptič ki ima ene pol metra in bo lepo videti kakšen bi bil ta kos z repom in glavo . Mornar ki nas pelje pravi da več kot 4 metre, lahko 5m. Ups!. Sem skozi mislil da je to tam po drugih rekah in pritokih. Ko to vidiš, začneš malo bolj živčno po bregovih gledat če kaj ne leze v vodo. Padal ie dež da sem bil čisto moker, samo fotoaparat sem skrival pod plahto. Plavanje gre seveda nemoteno tja do 6h ko pade noč. Večerja in po njej nova zabava – Doc prinesel nov satelitski sprejemnik, rabi nastavitve na svojem Nbju. Kdo bo to naredil – Pibi seveda. Vmes se že lotimo prvega Johhy Walkerja Black 12 let, krasno sede, drugi je moj. Ja. Marlbora ni prinesel. Ghhhr! Zrihtam mu tisti satelit da dela, no tud 128K ni tako slabo, samo za www je pa že hudo. Vse strani so sedaj tako narejene, da pokuriš Mb ali dva samo da se ti nariše lep pozdrav na ekranu. Če plačuješ po prometu, kar je za satelite normalno, te pa to ne malo stane, da se programerji na nekaterih straneh kar izživljajo kdo bo nametal več solate na začetno stran. Pogledal sem promet po par minutah, samo maile smo pobrali iz univerze v Arizoni, pa je šlo kar nekaj dolarjev večinoma za risanke na displayu. No to nekako uredim, Amerikanci spet udarijo ene karte, vojaki si sposodijo mreže in najdejo kljuke na stropu. Pet minut in vse spi po spodnji palubi, samo naši mornarji so se malo premaknili sem ter tja in takoj je bilo prostora še za tri vojake. Praktično pravzaprav, samo mi rabimo sobe, postelje, omarice. Tu si obesiš mrežo med dve kljuki na stropu, samo mojih 100 kg me malo skrbi da se ne bi kaj podrlo. No toliko za nocoj, dež neusmiljeno naliva, naši sateliti utihnejo – pregosti oblaki. Gremo ležat.

5.3.07, ponedeljek

Lariam day ! To pomeni da je treba popapcati tedensko dozo zdravila proti malariji. Menda bom malo dizzy od tega ampak bo že. Mornarji že zjutraj odrinejo barko in počasi se valimo z reko, zdaj kar nekaj časa ne bo kakšnega večjega kraja. Še dobro da se znamo tu na ladji nekako zamotiti med vožnjo, saj kaj posebej kreativnega ne moreš početi. Spim do 11h, vmes kava pa en čik pa nazaj. Mir je, nič se ne dogaja samo ure tečejo. Okoli kosila zložim vse doktorske mašine na mizo, povežem in vse dela. Napravim reklamne posnetke za donatorje opreme, samo Zoll-ov prenosni monitor je vreden več kot 15000 USA $. No, točno takega so ukradli v Limi na letališču. Zgleda kot na TV ko kaže intenzivno nego z vsemi tistimi števci in krivuljami na ekranu. Po kosilu spet malo počitka, internet dela, preberem pošte in komentarje na blogu. No, še kar. Po prvih vtisih sem mislil da je škoda mojega časa, pa vidim da imam tudi zveste bralce ki zahtevajo še več detaljev in slike. Da bodo hoteli nekateri pametovati o Strelu in hlodih in stari mami sem pa itak vedel. Tipični slovenski kretenizem. Če se komu da še kot komentar to gor objavljat kar naj, še raje pa vidim če kje drugje. Me ne zanima in ne mislim se s tem ubadati. Tisto znanost o metrih, sekundah, bazenih in plavanju proti toku sem pa primerjal s tekmo v Kranjski Gori če bi slalomisti iz cilja udarili grupno štanfanje proti startu pa da vidmo kdo je bolši. Res nima smisla. Očitno je slovenski rumeni tisk zelo razvadil našo javnost »Avtobus poln otrok skoraj povozil medveda na prehodu čez železniško progo« je za celo stran, in če ni kakšnih morilcev je pač treba nekaj iz trte zviti. Sem kar vesel da bom izpustil 3 mesece neumnosti vključno z domačimi političnimi smehurijami. Skratka dan mine do večera ko se zasidramo in večerjica. V daljavi se bliska, nas bo že kaj zadelo, samo kdaj ne vem. Naredim divx za Latifija z posnetki in vmes potegnemo ven drugega Johny Walkerja. No do polnoči se začne pripravljati na dež, steklenice je še več kot pol. Pa se odpre nebo. Še Borut in Doc in Corry gredo skakat po dežju ki nas zapljuskne. No barka je pripravljena, ob straneh ima plahte ki se jih spusti dol, problem je namreč bočni veter ki prinese dež povsod. Pada celo uro vendar se ne shladi preveč. Je pa zato spanje bolj mirno.

6.3.07, torek

Kavica, pa še ena, sveže pečen sladek kruh. Ja, kuharica nas res razvaja. Kar da na mizo je dobro in kar srečna je ko jo pohvalimo. Za večerjo so bili špageti »alio e olio« z biftki in šampinjoni in seveda »sopa« kot je Martin naročil za vsak topli obrok juho ali mineštro. Kozarec vina – »don Bosco« rdeče, ja spet neka presladka roba, samo za sangrio. Danes bom asistent pri doktorskih ceremonijah, Martina bomo dali na TM naprave in preverili situacijo. Ja, je 10 in me že iščejo za zložit opremo. Net ne dela preveč oblakov nad nami, spet bo padal dež. Preverim vso opremo, polna jedilnica robe. Ob pavzi za kosilo damo Martina na stol, priklopimo Rosteto in zabeležimo podatke. Pospravimo robo in kosilo. Po kosilu pa potovalna mrzlica: dva čolna peljeta narod v Tefe, ki je kakih 20 km na pritoku, ostali bomo spremljali Martina naprej saj je idealno vreme. Ostanemo jaz, Valter, Matt v sobi ker je malo bolan, Corry na čolnu z Martinom. Dežuram na UKV postaji, saj nas morajo najti med vsemi otoki in kanali. Ker začne slabo vreme, se vidljivost slabša, tudi sonce bo kmalu zginilo. Nič. UKV molči, malo nas začenja skrbeti. Končno nekaj zahrešči, Borut je znotraj 20 km od nas. Signal se popravlja, dež pada, Johna jaz ne slišim Borut pa. Menda so na drugem čolnu še bolj stran. Mi nekaj časa čakamo, ko vidimo da prihajata Borut in Miguel z hrano gremo za Martinom naprej. Borut se preobleče in gre nazaj s čolnom, da bi vodil drugega do nas ker moramo naprej. Ima premalo bencina, bo samo pri otoku počakal da se slišimo. No po kakšne pol ure se prikaže drugi čoln, na njem Criss, Aldo, John in mornar, doktorjev ni. John je bil v bolnici, ima težave s pljuči, je astmatik pa tudi klima v sobi mu ni ravno dobro dela, par dni je bil že kar bogi in Doc ga je napotil naj gre raje na rentgen v Tefe. Tudi Matt-a nekaj grabi po grlu, raje počiva in je Corrado z Martinom popoldne. Zvečer se razvlečemo po jedilnici, Aldo zamenja nekaj napajalcev na Switch-ih ki so pocrkali ob generatorjevem kiksu in malo posurfamo po netu. Zvečer se mladci spravijo s čolnom do enega manjšega kraja na obali, mi smo z ladjo bolj v zavetju na samem. Čez pol ure pridrvijo nazaj, nič od nič. Tri bajte in pristan. Ker je bil naporem dan se spokamo spat ob pol enih. Ja, tudi drugi Johnny Walker hlapi. Počasi bi se že lahko začeli kakšni večji kraji ampak vem da ne bo tako.

7.3.07, sreda

Zjutraj bolj kislo vreme, pogledam ven in neko ropotanje, naš čoln švigne nekam, Mateja se je vrnila. Prestopila je z hitre linije ki pelje v Manaos. Cela pot iz Tefe-ja traja 12 ur, tudi udobni potniški gliser za 80 potnikov mora potovati cel dan za tistih 600 ali 700 km do cilja, karta je relativno poceni – 150 realov. Latifi se pelje naprej, je končal z nami, leti nazaj v Ameriko. Vem da bomo mi capljali po reki tja dol še cel teden. Pa še cel mesec naprej. Grem pač v kajuto, vzamem Pckota in si popravljam zapiske. Izbrati moram tudi slike za na blog. Pride John ki je še vedno bolj slabega zdravja če mu dam Pckota da bi gledal film. Naj mu bo, itak je dolgčas, čakamo da se privlečemo do Coari-ja, ki je menda precej razviti kraj ob sotočju z še eno reko. Popoldne spet slabo vreme, smo že navajeni in zgleda da je to del dneva kot sončni zahod. Ni pa tiste strupene vročine, v Peruju je bilo huje. Zvečer se ustavimo na bregu pri domačinih, privežemo barko ob malem zalivu z ločjem in par hišami na bregu. Še en večerni klepet, montaža filmov za web in ob 2 h spat. Vse v redu samo precej me moti gromozansko regljanje žab, preglasijo generator ki ga sploh ne slišim ker sem ža navajen da ropota dan in noč. Šele ko se generator ustavi in ga kaj popravljajo nastane tišina. Tista tišina džungle ko slišiš sto zvokov in se ti po glavi sprehajajo slike vseh mogočih bitij ki so tam, 50 m od tebe. Preklinjam žabe, nastavim klimo in lepo na pograd.

8.3.07, četrtek

Klasično jutro, Valter ropota in zgine z Martinom na reko ob 7h. Seveda je zame to močno prezgodaj in potegnem do 10h potem pa kavica in sok. Vse smo porabili, piva ni, banane so pošle, ja , treba bo izkorisiti priliko v Coari-ju za nabavo vsega za teden naprej. Počasi gre proti kosilu ko zagledamo na desni neke velike plinske rezervoarje, morajo biti tukaj neka naftna ali plinska polja. Zavijemo na desno in glej čudo, v daljavi se prikaže mesto Coari. No prilika za kosilo, Martin bo plaval naprej in ga bodo s čolnom pripeljali do pristanišča. Kakšen kilometer pred mestom vidim na desni prihajati reko, voda je temna, drugačna od glavnega toka. Kapitan se po radiju zmeni, kam bomo parkirali, luka je kar velika in promet je gost. Plujemo mimo plavajočih staj za govedo in svinje, mimo prodajaln goriva, tovarne ledu kjer si ribiči kupijo led da pripeljejo potem ribe sveže do tržnice. Navežemo se ob manjšo ladjo, menda začasno ker je tu prenevarno za preko noči. No fotke preko rame in s Corry-em greva na breg, Miguel pove kje bova našla ladjo ker gredo vmes še tankati. Zgineva po bregu, ura je že tista sumljiva za dež. Ha, prvi avtomobili po dolgem času , čudež – mesto ima semaforje. Večina prometa so seveda motorji in moto taksiji. Greva preko tržnice, hrupno prodajajo vse mogoče od zelenjave, sadja, vreč žita do svinj in goveda v kosih. Največ je rib in to vseh sort in velikosti. Tu je veliko jezero, reki se zlivata skupaj, voda se meša skratka idealno za vsakovrstni živelj v in ob vodi. Zanimivi so veliki črni ptiči ki nadomeščajo naše golobe po številu, veliki so ko naši jastrebi. Hitra ocena – vsaj 20 na vsaki strehi. S potepuškimi psi se prerivajo za ostanke ali pa lebdijo nad nami in budno pazijo kaj se dogaja. Čim se prerivajo kje na plavajočem splavu ali bregu je moralo nekaj obležati ali pa so ribiči čistili ribe in seveda zmetali vse ostalo nazaj v reko. Pljuskne popoldanski dež, midva se skrijeva na eno, dve pivci. Če pada dež je treba čuvati kamero pred vlago torej raje še eno pivo pod streho kot tekanje preko ulice z aparatom pod majico. No kot pride dež tudi neha, nazaj začne žgati sonce, ulice se posušijo, kot da ni padalo. Zagledava Valterja in kuharico, vlačita neke vreče z robo iz tržnice. Prosi če lahko vzameva vrečo krompirja, 10 do 15 kg, Ja lepo samo zdaj se morava še večkrat ustaviti, sama sva kriva ker sva se pokazala tam. Gor in dol po ulici s kamerami in krompirjem na rami. Narod se že nekaj reži in kaže s prstom na naju. Ja, gringosi zmešani. Spet znani vonj, nos me pelje direktno do ražnjičev na ulici. Ni kaj. Dva za euro, tudi če pol stran vržem, eni psi se mi že smukajo okoli. Zagrizem, slastno se mi razleze okus pečene svinjine po ustih, zraven si vzameš z plastičnim kozarcem nekaj rumenega med gresom in drobtinami, se da preživeti. No, nekaj seveda ostane za pasji trop, tudi paličice pograbijo. Ja, krompir na ramo in naprej. Corry obupa, parvi da mora itak na ladjo po spomin za fotoaparat in odtaca z vrečo na barko. Pred pomolom je mali bife, ja seveda so stu naši mornarji in prisedem, Aldo razlaga kako in kaj. Vidim prihajati precej delavcev v oranžnih delovnih oblekah, tudi ženske. Napise na hrbtih imajo različne vendar se očitno vračajo z dela na plinskih poljih ki so v bližini. Se vidi da kraj takoj zaživi drugače, če ima populacijo ki dobro zasluži. In res prihajajo z ladjami oranžne postave, zgleda da okoli 5 h pride največ hitrih čolnov za šefe potem pa še ferry za ostale. Večina jih zgine v restavracijo preko ceste, vidim da je precej prostora znotraj in veliko jih je hkrati. No, spravimo se na barko, ki se je zasidrana na glavnem pomolu. Criss je seveda na ferry-u ki je ravno pristal zagledal dekle svojih sanj (seveda, kot v vsaki luknji do sedaj), takoj se je postavil na pomol in jo čakal. Pride dol in res mu pusti telefonsko! U, res neki novi časi. Tu je menda žensk močno več in zgleda da vsaka prilika za kontakt pride prav. Aldo je razlagal da jih je v Manausu do 7 krat več kot moških ! Zgleda da reka, ekvator in še kaj vpliva na tako nesorazmerje. No bomo videli po večerji ko naj bi se odvalili nazaj v mesto. Sarma v nekem listu, odlična. Pojem dve ker je res dobra samo omaka je z zelenimi olivami in čebulo, pač po njihovo. Med prvimi zginem nazaj v mesto, vmes je seveda padla noč, žep sem napolnil z reali – 250, mogoče bo kaj za kupit. Hej, saj res, 8. marec, dan žena! Bom pa danes malo počastil s kakšno rundo, izgovor je dober. No po dveh urah čakanja in dveh treh SKOL-ih končno prileze cela jata z naše ladje, samo bolniki in seveda Martin so na ostali od naših na ladji, Aldo in Borut tudi še nekaj počneta. Večina posadke se je preoblekla in skupaj se kotalimo po mestu. Končno pristanemo ob neki živi glazbi ki pa neha ob 22h. Domačini povedo da je tam malo naprej velika diskoteka ki se bo itak napolnila šele po polnoči. No, saj bomo kaj spili vmes da ne bo dolgčas. Gremo po ulici do lokala, plačamo 3 reale na glavo in res je notri še bolj prazno. Glazba že junaško polni ušesa, grem po rundo. Za šankom možakar kaže da 2 reala za konzervo SKOLa. ?? 3 piva v lokalu za 2 US$ ? Potegnem iz žepa 50 relav in odnesem dva paketa po 12 in še konzervo v roki – točno 50. Za ostalimi mizami se zgrozijo, pivo si nalivajo po trije iz ene konzerve, nas je pa 8-10 pa jim nesnem 24 piv za začetak. No, glazba dela svoje, kmalu grem po še eno 50. Zdaj se smeje že prodajalcu za šankom, pa še prazne mu lepo zložene nazaj prinesem in vržem na že precej velik kup pločevink. Naj se vidi slovenska redoljubnost, no pa tudi žeja. Rajamo kot se spodobi, kmalu pride še ostanek posadke in naši, Borut in Valter. 8. marec se prevesi v 9.marec, pivo teče skoraj zastonj v potokih saj me začnejo s paketi posnemati še drugi. No cela diskoteka nas opazuje ampak nobenih napetosti, dekleta plešejo z nami, nobenih problemov. Pač proslavljamo dan žena, tudi za tistih 100 realov mi ni žal, saj vmes tako ali tako 14 dni nisem imel kaj zapravljati. Denar mora krožiti pravijo. No tam ob dveh me počasi zdeluje, ritmi so hudi, mraza tudi ni. Vidim da so eni že bolj bogi ampak vztrajajo. Ko vidim da se en od posadke počasi poslavlja, grem z njim. Menda ima jutranjo vožnjo čolna z Martinom, kakšna ura spanja je nujna. Spokam se v kajuto, cunje sušit in lepo pančkat. Bo že jutro pokazalo kje so obtičali ostali junaki noči, plavanje je vsak dan brez pardona tudi če je kratka noč

9.3.07, petek

Kot po bitki v Krstu pri Savici. Vse pokošeno. Ne vem kako je z Valterjem, Borut pravi da sta direktna od včeraj. Ja, težek dan žena je bil. Slišal sem zjutraj rogoviljenje in čoln ko se je odpeljal z Martinom in Valterjem. Ob 9h na kavico, nobenega nikjer samo Borut se mi smeje. Dol pri posadki eno pivsko truplo naslonjeno na mizo. Miguel in ostali se hihitajo, ja, težka glava bo danes.Plutamo dalje po reki, radi hrešči, Valteja vsake toliko časa polkičemo da ne bi zaspal na čolnu. Ja ,res je bila dolga noč. Tudi meni še brni po glavi, reba se bo intenzivno spočiti. Spim do kosila, en čik, pivce in že kosilo. Operem cunje od nočnega popivanja, vse je preznojeno. Ladja se počasi zasidra, tudi popoldansko spanje je mimo, ob 4 nehamo plavanje. Lep plac, črna voda, nek pritok prihaja tu in takrat je voda zmeraj črna, obarvana od rastlin, tudi veliki otoki trave in nekih lokvanjev plutajo okoli, delfini trobijo. Pade ideja za popoldansko kopanje. Sumljivo gledam vodo, ko pa Corry in Borut skočita in zaplavata se ojunačim. Skočim iz gornje palube saj je voda gotovo dovolj globoka. Plujc ! Bombica iz 5 metrov, voda krasna. Razmigam se in do ladje po šampon. Borut je kupil neko vijoličasto čudo, upam da mi ne bodo lasje odpadli. Še en skok, sperem lase in odplavam ene 10 minut lepo po vodi. Tudi Mateja se ojunači čeprav jo dražimo z vse mogočimi živalmi ki so v reki da se prav nervozno obrača naokoli po vodi. Delfini so kakšnih 30 metrov stran, jih ne zanimamo, mirno lovijo svoje male ribe in pihajo zrak na površini. Zdaj smo že navajeni, niso tako redki kot bi človek mislil, tudi ko Martin plava so okoli vendar ni nikoli kakšnih problemov. Na začetku sem mislil da je to neka redka vrsta pa mi povejo dajih je polno, na vsakem kilometru je kakšen par. John in Miguel vzameta drugi čoln, potegnejo dol nekam ob bregu. Mi se lepo namestimo, pivce za živce, relax, čakamo na večerjo. John se vrne in razloži da so šli na obalo kjer so krokodili. Menda so bili vsi presrani ko je mornar začel oponašati zvoke teh živali in se je z brega oglasilo stotine glasov. Hitro so se pobrali saj je tista aluminjasta konzerva z 15 konji bolj boga zaščita če bi se komu z obale zazdelo da so na čolnu nevarne stvari ali potencialni zalogaj za večerjo krokodilje druščine. Tudi Migule, ki precej pozna kraje re priznal da so kar hitro odbrzeli ztran od pošasti. Rekel je da jih bomo že še videli, izberejo si namreč kraje kjer reka sama prinese kaj za v velike čeljusti. Navadno so na močvirnih bregovih in stoječi vodi, ne pa v glavnem koritu reke. Tu ji rečejo Sollemolinos, ne Amazonas. Šele po pritoku Ria Negra iz severa ji Brazilci tudi uradno rečejo Amazonas. Rečne karte imajo kar točne, imamo jih za vsak kilometer reke kjer gremo. Na spremljevalnem čolnu so nujne, da se vidi kje je glavna struga čimboljši tok. Globina gre tja do 25 m, vidim na sonarju ki je pri krmilu. Perujci so merili s špago in vozli, tu delajo Japonci. Iz glavnega kanala pa zlahka pade globina na 2m ali še manj. Po večerji hočemo početi kaj pametnega a obupamo – miljarda enih letečih stvorov takoj plane na luči in res nima smisla tipkati in se otepati množic. Čudno, danes smo imeli vse od kobilic, čričkov, smrdljivih letečih mravelj, brencljev, os in seveda 100 vrst komarjev. Smo pač ugasnili luči, navlekli dolge rokave in dolge hlače, polegli na kljunu barke in udarili eno debato ob kartonu piva. Matt, Corry in jaz smo premlevali stare štorije od Argentine, Kitajske, Donave in Misisipija. Ja, smo že izkušeni popotniki, skoraj nič nas ne more več presenetiti. Mrčes ni zginil niti ko se je prignala nevihta vendar ni padalo, zasedli smo prostor na palubi in nadaljevali še z enim Brazilskim brandy-em za 6 realov liter. Matt je to skril za hude čase, jaz imam pa še Perijski rum ampak ga bom skušal prihraniti do doma. No ob polnoči smo obupali nad mrčesom in se pobrali v kajute. Če ne drugega, kopanje je bilo prav osvežilno danes.

10.3.07, sobota

Kot imamo smolo spet za vikend ni nobene resne postaje, mislim kraja za pristati in iti v mesto. Prvi kraj je ob reki, junaško priplujemo vendar se hitro poberemo, samo bencin so šli tankat, Martin je itak plaval dalje. Na obali tulijo zvočniki, govorijo nekaj Strel sem Strel tja, narod nekaj gleda ladjo in škljoca z fotoaparati. Naredim par slik in gremo dalje kmalu ujamemo Marinov čoln in pozdravimo Valterja ki je dopoldnaski spremljevalec. Bliža se čas za kosilo, nekaj že diši iz kuhinje. Aldo je šel s čolnom na obalo, od elektronike ne dela nič, je zgleda generator pocrkal vse napajalce in je raje vse izklopil dokler ne stabilizirajo napajanja. Pač ni interneta, edina ki se sekira je Mateja, privleče Bgaina in seveda ona mora pod nujno neke maile pisat in brat, mi ostali žulimo pivo in čakamo kosilo. Bgain SAT je že v redu ampak zadeva stane preveč da bi s njo skypal ali pobiral spam pri 64 Kb za nekaj USA $ na minuto. Grem pogledat kakšen plan je za danes, kje bomo obstali zvečer. Kosilo. Popoldne se valimo naprej po reki, je kar toplo. Otoki zelenja plavajo z nami, kakšna ptica sedi med travo in zbeži ko smo preblizu. Nenadoma pridrvi čoln, speedboat s par možakarji. Pristanejo ob ladji za minuto, gredo naprej do Marina in čolna, se tam nekaj menijo in zginejo naprej. Mislil sem da so kakšni lokalni novinarji. Na ladji nastane nekak nemir, gledam kaj se grejo. Miguel pove da je bila policija, prišli so nas opozorit da je malo naprej hitri čoln s pirati oropal ladjo, da jih še iščejo in naj se raje umaknemo k bregu. Ustavimo plavanje in se poberemo na breg , tu je mesto Anuri. Par barak ob bregu, zgleda obupno za soboto zvečer. Vprašam če me čoln pelje do trgovine pa mi povejo da je naprej po vodi mesto in z menoj gre Criss ter Paulo ki vozi. Šok. Prekrasno jezero, črna voda, ptice krožijo, vidimo mrtvega delfina ki pluta po vodi, verjetno ga je zadel čoln. Črne ptice ga že načenjajo, še več jih kroži. Kupimo cigarete in par sladkarij, ostalega je polna ladja. Gremo nazaj na ladjo, krasen pogled po laguni. Povem na barki za delfina in Corry je takoj za fotkanje na laguni. Paulo spet pelje, po delfinu zagledamo na drevesu makake, opice ki se derejo in seveda hitro zbežijo na varno. Zavijemo ven iz struge na jezerce. Ugasnemo motor, Paulo začne oponašati zvoke kajmanov, če so kje se sigurno oglasijo. Nič. Vendar nepozabno okolje, trsje, črna voda. Kar predstavljam si kajmanske zveri tam med ločjem, piranje ki čakajo da pomolim roko v vodo, kače ki lezejo med ločjem, ptice ki bežijo. Pada noč, vrnemo se na ladjo, večerja. Na žaru se že pečejo kranjske klobase in veliki kosi ribe ki smo jo kupili pred dnevi. Diši slastno in tudi je. Malo čilija in klobasa se topi v ustih. Pa še sladica. Pivce. Dogovorimo se za povratek v mesto zvečer okoli 9h, je le sobota zvečer. Kot že poznamo te kraje mora biti kje na robu mesta odprt prostor kjer seka muzika. Naložimo se na čoln, ker je popolna tema namestimo mali žaromet na dve veliki akumulatorski škatli, luč nese kakih 200m, dovolj bo za nočni potep. Aldo junaško poskuša zagnati motor,nekaj zakašlja. Zaug, zaug rečem. Sem na kljunu ladje in odrinemo v noč. Ker približno vem kje je kanal, svetim naprej, da vidi Aldo kje peljati saj je popolna noč, samo v daljavi vidimo luč. Krožimo ob bregu proti mestu, končno pristanemo, zavežemo čoln in odtacamo po bregu do mesta. Malo na levo pa na desno, no glazba sama pove kam je treba. Menda je zgodaj, mladina prileze ven okoli polnoči. Mi se parkiramo na eni terasi, Antartica je ledena in prav sede. Runda, dve, tri možakar nabija na synth, pevec se trudi. Mladci oddrvijo naokoli na lov za mladenkami kot po navadi, z Aldom počakava di vidimo kako se stvari razvijajo. Nasproti se oglasijo močni zvočniki , luči vseh barv začnejo migati, zgleda da se začenja nočni spored. Začenja se parada deklet, menda jih je pet proti enemu fantu, najbrž je krivo vreme ali voda. Urejene so po zadnji modi za te kraje, tu ni Perujska beda.Mladci in mladenke se vozijo po dva, tri na motorju, vse se zbira točno kjer smo se udobno namestili. Plačamo tiste par realov in se premaknemo preko ceste, damo tiste tri reale za vstopnino. Presenečenje, začne se večerni party, bliže je Globalu, Fun Factoryju ali Gavioliju kot pa Brazilskim ritmom. Vse se napolni, pivo teče spet v potokih, Bob Sinclair prepeva o Dance Generation. V istih ritmih naprej, temperatura narašča, žeja je neusmiljena. Začuda mladi Brazilci obožujejo tudi elektro dance, vse poskakuje po plesišču. Matt in Corry imata s seboj piščalke, ki jih rabita na spremljevalnem čolnu ko Martin plava da ga opozarjata. Vzamem eno in začnem žvižgati, Gavioli se skrije. Uro dve, malo posedimo, glavo si pohladim kar na plesišču z pivom iz steklenice. Ja Brazilci so res face. Val navdušenja, nalivamo si povprek pivo in ponujamo cigarete. Mladenk do roba in še čez. Nobene napetosti, sproščeno rajanje pri 30 in čez stopinj, k sreči trije veliki ventilatorji zračijo plesišče ki je itak na pol odprto tako da se da preživeti. Ja, žeja ne odneha ampak dokler je pivo po pol Eura nas ne morejo odgnati s cenami. Neusmiljeno seka glazba tja do 3 ko se odločimo predčasno zapustiti zabavo, naroda je itak še množica. Nekateri smo že malce utrujeni, majico sem ožel že parkrat, vsakič je šel kakšen liter po tleh. Končno se zberemo, v miru popijemo še eno rundo in odtacamo proti čolnu. Začne se nepozabna dogodivščina povratka na ladjo. Nihče se ne zvrne v vodo ko se nalagamo, to je dober znak. Odrinem čoln, Aldo se trudi z motorjem, ostali navdušeno navijajo za motor da bi končno vžgal. Enkrat, dvakrat, trikrat pokašlja potem končno zaslišim znano ropotanje in zavijemo počasi na par kilometrov vode preko jezer in ločja. Tema popolna, samo naš žaromet reže meglice ki se pojavljajo nad vodo. Ups, osvetlim nekaj kar ima očitno oči kakih 15 cm narazen. Zasveti se, oči se potopijo v vodo. Naslednji. Torej so res tu po ločju, kakih 100 m od nas se potapljajo drug za drugim. Krik. Criss zatuli. Cmok v grlu.Panika, pa vendar je samo riba skočila proti svetlobi in direktno Crissu v naročje. Pa še ena, na koncu jih je devet. Več jih je skočilo samih noter kot jih je Matt poskušal ujeti s trnkom celo popoldne. Takole se pa da loviti, vse imajo po kakih 20 cm vendar jih zmečemo nazaj saj poskakujejo po čolnu in voda šprica po narodu. Ja. Moj spomin malo zataji pa tudi loči se ne najbolje kje moramo pluti. Sledimo ločju in obali, vem da je kanal na levi in počasi se valimo proti ladji, oči se še vedno potapljajo vse naokoli. Srečamo pirogo, možakar v popolni temi vesla proti mestu, verjetno ne prvič. Ribič, vrača se z lova. Tiho zdrsi piroga mimo nas,še vedno iščemo prehod med ločjem. Končno. Odpre se prehod in mimo crknjenega delfina odbrzimo do plavajočih hiš kjer je naša ladja. Ostali spijo, posadka binglja v spalnih mrežah, komarjev začuda ni. Uspemo pristati ob boku Cassiquiarja (zdaj vem kako je ime naši ladji), skočim ven in privežem čoln. Zasedemo mizo na palubi, vse je mirno, še ena pina colada za posladek in veke postanejo težke. Več kot uro smo se vlekli po jezeru, nepozabna avantura. Razvlečem mokre cunje po ladji, mogoče se bo dopoldne kaj posušilo. Lasje se mi lepijo od piva ampak raje grem ležat, zjutraj bo čas za vse ostalo. Valter spet jambra, noč bo kratka, ob 6 gre na čoln in na plavanje. Ja, težko je tukaj, ta ritem nas počasi zdeluje ampak sobota je le sobota, treba je izkoristiti priliko, prevečkrat smo spali ob bregu z bananami in samotno kočo. Ugasnem luč in hipoma me zmanjka.

11.3.07, nedelja

V polsnu slišim Valterja rogoviliti zjutraj, spet bo hudo dopoldne za njega. Meni je laže, tja do 9h se zlahka potegne, potem pa že trpi hrbet, pograd ni ravno pernica. Skočim gor na palubo, kava bi prav prišla, oči so še zlepljene. Vse izumrlo, sem že vajen da vsak tak večer terja žrtve. Stuširam se, pašeeee. No počasi se odpirajo kajute, do 11h se privlečejo ven vsi nočni avanturisti. Miguel zakuri žar, sline se mi že cedijo kaj bo spet cvrčalo nad ognjem. Pripravi ene 5 kilski kos govedine,10 klobas, spet se bo cedilo po bradi. Kako naj shujšam, če ni pivo je pa meso. Tudi povprečje preko 30 stopinj preko celega leta ne more stopiti teh dobrot, precej Brazilcev je s kar kakšno kilo ali raje 20 -30 preveč. Hrane ne manjka pa tudi znajo jo okusno pripraviti. Itak so največji izvozniki govedine na svetu, tudi za doma jo imajo na pretek, porcija po naših merilih XXXL je za njih normalna, cena je itak simbolična. Tudi zelenjava ni kar ni. Sadja vseh vrst od banan, pomaranč da o ekzotičnih neznanih sadežih sploh ne govorim. Banane nam visijo nad mizo, 10 kilski šop je 5 realov. Če zgnijejo, jih Mauro vrže ribam in kupi nove ob prvem postanku. No dan je bil bolj dolgočasen, popoldne smo hitro koncali zaradi priprav na jutri ko je svečani prihod v mesto Manacaporu ki je en dan naprej. Ustavili smo se na bregu kjer je neka cerkev, mislim da evangeličani, menda 17 družin živi tam in kmetuje in moli. Zlezli smo ,a breg in na en lep sprehod kakih 5 km po bregu. No, hudič ni dal miru in nazaj smo že bežali pred dežjem. Od večera seveda ni bilo nič, komarji so napadli. Imeli smo goste zvečer, kajti naša dv a Američana so prej povabili naj kaj pridigata, kot naj bi vsak gost. No Criss in Matt sta se nekako izvlekla z nekimi »haleluyah« da je bilo slišati do barke, ko je cela dvorana ponavljala za njima. Potem so pricapljali na ladjo zaradi potrdil, malo se je zavleklo ker je imel pasto dve hčerke s seboj – seveda 16 in 19 let, naš hormonko Criss seveda ni mogel brez nakladanja in zavleklo se je do 11h. Ko so šli sem se tudi jaz počasi pobral , samo Borutu sem pripravil materiale za film pa se nazadnje tudi njemu ni kaj preveč dalo, manjana.

12.3.07, ponedeljek

Dan za metek bi rekli za petek, no samo Lariam sem pojedel. Danes je svečani prihod v Manacporou, midva z Corry-em pa planirava obisk Rio Negra in Miguelove fondacije za rokodelstvo, saj bi martin rad sodeloval pa mora seveda plavati, urnik je napet. No, res sva se z krmarjem in Migulom odpravila v luko, kjer je že čakala Miguelova hčerka, da nas odpeljejo 98 km daleč do Rio Negra. Že v mestu nas je Miguel peljal k svojemu prijatelju ki ima fantastično urejeno hišo z vrtom. Tu sem v živo na vrtu videl in posnel lenivca, makake in kuščarje. Hišo je namreč pred leti postavil precej stran od naselja, na samem in živali so se navadile da jim nič noče, še sedaj jih kar mrgoli po drevesih. Mesto je zdaj že doseglo posest in možakar je zgledal kar malo obušan čeprav je bil vidno presenečen ko smo mu pohvalili skrb za vrt in živali. No morali smo iti na reko.Peljal je sicer njihov šofer a ubogi stari folksvagen kombi je komaj vlekel tisith 50 na uro, vmes malo postanka za čik in pretegnit noge pa smo prispeli v dveh urah Vmes je bilo prav žalostno gledati propadajoče farme, saj je narod kupil džunglo, požgal drevesa in nabavil krave. Ja pa ja. Trava tam je zaradi zemlje tako boga da jih je večina obupala Tos pogorišča že par deset let, nihče se ne dotakne obžganih dreves, samo malo polje ali travnik si uredijo. No končno smo le prispeli na cilj.. Najprej povabilo na kosilo, potem pa obisk fundacije. Več detaljev o tem kdaj drugič, štorija je zelo zanimiva. Ker se je obisk kar zavlekel, smo imeli za ogled definov in njihovo krmljenje manj časa, če ne bi šel plavat z delfini, sočisto priazni in igrivi. Gostilničarka na bregu ima kar urnik kdaj jih hrani in bistre živali si to seveda zapomnjejo, pa trudi kakšen real več od zapitka pade za lepo hranjenje delfinov. Nazaj je šlo še bolk počasi ker je padal dež Končno smo le prispeli nazaj in našli ladjo. Spet imamo vaje: novi snemalec od Johna, ki nas je že dva dni čakal da se nam pridruži je hitro končal: ko je vzel zdravila za malarijo ki jih jemljemo 1x na teden, je spil zraven zgleda eno čudno vodo, je že v bolnici in Mateja ga kontrolira, saj ima visoko vročino, menda ima lahko amebe ali salmonelo. Skratka to je že tretji Johnov asistent ki ne more nič. No ker sva bila precej časa na cesti se nama noč ni zavlekla v jutro, mladci pa naj izkorisijo večerni vrvež, mene kmalu pobere. Še na pivo in spat.

13.3.07, torek

Zjutraj gre Martin naprej, mi malo počakamo. Še vedno sta z nami dva novinarja, en iz Japonske in en Američan, ki sta priletela za te par dni v živo pogledat kaj se gremo. Vse je že v pripravah za prihod v Manaos, prestolnico Amazonije. Tu se zlije Rio Negro in Rio Solemoes, od tu je tudi na kartah Rio Amazonas. Prihajamo do najbolj slovečega mesta na celi poti, mesta ki ima več stoletno tradicijo, eno lepših oper iz 19 stoletja in še precej znakov miljonskega mesta z mednarodnim letališčem. No mi se danes samo premikamo bliže ker bo jutri bolj simbolična etapa, primerna svečanemu sprejemu in mnogim stranskim aktivnostim. Ladja torej hiti proti mestu, v daljavi se zvečer že vidi odsev luči, mobiteli začnejo delat, radijske postaje se pojavijo po par tednih, nekako približuje se civilizacija. Saj ne da smo trpeli kakšno pomanjkanje, se navadiš spati nekje ob bregu, gledati mesta ko greš mimo. Toliko stvari počnemo da ni opaziti kakšnega posebnega vzdušja, tudi mala mesta do sedaj so bila za nas čisto spodobni premori med pragozdom in mogočno reko, ki postaja vse večja. Tudi pasti na reki se množijo, tokovi in vrtinci so vse močnejši, bolj je treba biti previden zaradi prometa na reki. Prihajajo velike morske ladje polne tovorov za naprej po reki, hitri čolni švigajo namesto avtobusov gor in dol po reki. Tudi prebivališča ob reki niso več samo kolibe z palmovo streho, naselja imajo ponoči javno razsvetljavo, tudi asfaltirane ceste so do brega. Avti sicer bolj na redko ampak so, motorjev je pa itak precej tudi če ravno ni asfalta. Danes ni dolge etape, vse je prilagojeno za jutri. Mateja začne nekaj tarnati in končno obleži, stresi medicinskih težav so jo odnesli. Novinarja popoldne še enkrat obploveta Martina na delu in odbrzita v mesto in naprej. Za večerjo je spet zadišalo po ražnjičih in pečenem krompirju, sladica odlična krema iz nekih sadežev. Ne vem kako bo z kilogrami če bo tako naprej do Belema. Zvečer si najdemo pristan ob bregu, se zavežemo za drevo in relax. Pckoti delajo, internet dela z vso paro. Pripravimo nove posnetke za na web in za TV postaje, saj vemo da bo popraševanje veliko. Obdelam še slike in počasi spatvendar je vroče. Ponoči se poberem ob 4h na palubo, en sokec in dva cigareta, vmes pada dež, v daljavi luči velemesta. Manaos, tukaj smo.

24.2.07, sobota

Spali smo lepo, sobo lepo zrači centralna klima od barke, imam samo možnost zmanjšat dotok zraka, ne morem pa nastavljat temperature. To bo za opremo bolje saj sem imel v Peruju strašne probleme z rosenjem in kondenzom v kamerah in lečah. Prvi normalni dan v Braziliji, jutranja etapa. Ker še dremam, nisem zraven ko slišim da ena frka na spremljevalni ladjici. Filmar (Paul) hotel s kamero na Martinovo barko kjer je bil šofer in pa Valter. Rekli so mu da ne sme gor, ker moti. Pa smo tam kjer sem sumil da se bo prej ali slej zgodilo. Živci napeti, hude besede, odrivanje, grožnje. No ja končalo se je tako da je Martin iz vode prilezel, s nekaj ruknil s Paulom in ga hotel v vodo zabrisat. Paul je pač mal bl psiho po svoje, menda neurejeno otroštvo in sedaj imamo probleme. Kriv je itak John. Zadeve se malo pomirijo in dopoldne plavajo normalno do kosila, vmes na barki vsi nekako mirijo eni druge. Kosilo ok. Popoldne spet plavanje, malo grem dremat. Ha. Nebo se zapira, oblaki prihajajo, barko zasidrajo. To je znak da bo šla nevihta preko nas, Martin seveda normalno plava saj je vreme če ni preveč valov in vetra idealno za biti v vodi. Nas pa lepo zapljuskne. Seveda izrabim priliko za tuš zunaj. Malo me čudno gledajo ko prilezem z brisačo v kopalkah na glavno palubo ampak ni panike, pride še eden iz posadke in veselo se okopamo saj lije kot iz škafa. Kot to pride tud neha. Nazaj v cunje in po potni list saj je na bregu kontrolna postaja federalne policije. Pokažemo papirje, no problemos, fantje se bi radi slikali z nami, seveda vedo kdo smo saj je bil v Tabatingi naš gost njihov glavni šef, prav prijazen možak ki se ga z gliserjem pripeljali pozdravit Martina preden je zaplaval v Brazilski del reke. Martin plava naprej, mi se že pripravljamo za večerjo in Anglež Collin najavi da bi spili eno uno kva že pirinjo – limonovi kosi, sladkor, zdrobljen led in šnopc iz nečesa. No po drugi ali tretji, kelnar nam seveda dela sproti sveže, postane že bolj veselo. Yoram popravi ta velki CD plajer, mende na ladji ta roba od 220 V rada crkne, bom moral paziti na Pca in polnilce baterij. Ostane nas ene 6 in limonada + muzika je kar dobra kombinacija, učimo se Brazilskih in Amazonskih ritmov. Še enkrat začne dež in spet grem po brisačo dol v kabino ter nazaj gor pod tuš. Vsi se režijo, po vseh pijačah pa lepo paše eno pivo in prijazen naravni tuš na palubi. Pol pa spat.

25.2.07, nedelja

Ja nedelja, pa saj se nikjer ne pozna ker dan je. Zjutraj zlezejo na barko in plavat, jaz pa na kavico in krofe saj se mi preveč ne je. Pridejo ostali , Mateja, Criss bolj piškavo gleda, Aldo in Yoram. Yoram je Izraelec ki je prišel v USA in po tem v Manaos v Brazilijo. Zdaj je tu že več let in z Aldotom – drugim tehnikom iz Manaosa sta sestavila to elektronsko čudo od barke in vsega ostalega. Na ladji sta dva satelitska sistema za internet, en je tak kot jih Collin (Anglež rojen istega leta kot jaz) prodaja strankam za SAT Internet, isti kot bi naj ga imela Rosseta pa ni nikoli delal. Pravi da je trg kar dober, opremo je posodil za promocijo – mislim da je robe za ene 250.000 USA $. Ja. Toliko. To je drugače oprema za na Cruiserje ali pa naftne ploščadi, bogate firme pa imajo to za VPN povezave. Na slikah bo bolje videti kako to dela, skratka mi imamo WiFi na barki in zdajle to tipkam v moji kajuti na postelji medtem ko mi inštalira Windows Update neke popravke. Imamo sicer Qos za streaming slike zato nam bolj počas ampak 24 ur to dela. Na ladji so 4 kamere od tega 1 na drugi plavajoči ladjici, ki gre lahko do kilometer stran pa nam še vedno oddaja sliko. Ta bo za prenose iz okolice, navadno gre slika iz kamere na nosu ladje. Moram pomailat koga, da bo preveril kako zgleda to na netu. Na kljunu ja IT center in AV kontrola. Cela ladja je prepletena z 220V, 110V kabli, AV kabli peljejo sliko na kljun, SAT oprema na vrhu je na specialni konstrukciji, menda so delali in testirali cel mesec da dela kot pač dela. Tu so še žiroskopski stabilizatorji za antene in kamere, GPS i za usmerjanje anten skratka malo morje tehnike. No Win Update je ravno končal in se bom še malo zleknil saj je šele 8 zjutraj. Prijazno se oddahnem in grem na palubo, kavica, krofek. Ogledam se naokoli in vidim da jih kar nekaj fali. Yoram, Collin, Paul, Borut so se z čolnom odpeljali naprej dol po reki do mesta, kjer bo menda spet sprejem čez kakšen dan. To je 3 ure z motornim čolnom v eno stran. Paul gre domov, zdaj nam že dva od prve posadke manjkata. Collin je šel poslovno nazaj v Sao Paulo, Yoram in Borut koordinirata prihod na obali. Ko jih ni, pridrvi en Zodiak z dvema 75 HP motorjema. Posadka jih pozdravi, zvemo da so člani ekipe Coustoja in so na reki zvedeli da plavamo in so pod nujno pridrveli pozdravit. Obdarimo jih z vsemi informacijami in majcami, je le čast srečati ekipo Coustoja, oni z precej rešpekta prosijo da se slikamo z njimi. Švignejo še do plavalca da se slikajo z njim in pozdravijo. Včeraj so Boruta poskaypali da sva se šla na barko gor pred kamero postavit in mahat enim prjatlom. No življenje na ladji je sicer bolj dolgcajt ampak spet me porabi John za en posnetek in komentar. Ostal je brez kamermana in išče novega. Po kosilu dalje po reki, barko za kosilo kar zasidrajo na enem otoku sredi vode da nam nič ne prileze na barko. Gremo naprej, pogoji za plavanje idealni – vreme 25 stopinj, oblačno. Z Migulem gledava slike in pokaže mi slike v knjigah ki jih ima. Njega precej poznajo, saj je posojal ladjo precej ekspedicijam raziskovalcem in snemalcem filmov ali fotografom. Zanimiv možakar.Pogledam malo naokoli pred večerjo. Mogoče bo dež. Do večera se nebo že zapira, v daljavi sekajo strele, barko spet zasidrajo na peščino otoka, očitno je tako lažje nadzorovati barko če je hudo slabo vreme. Pojemo, zamenjamo uro na Manaus +1 , menda imaja pa še zimski cajt in ne vem koliko je lokalna ura. Vzamem Pckota in pogledam pošto, kandidate za Oskarja ki bo danes ponoči in zalegnem. Mi kar paše.

26.2.07,ponedeljek

Naštimamo torej Manaos cajt in ob 7 se ekipa odvali z barko, na ladji še malo dremamo. Kavica, en čik. Borut pokliče, torej smo toliko skupaj da se slišimo po radiu. Danes bomo srečali eno Brazilsko mesto , San Paulo ( ne ni Sao Paulo). Yorm in Borut ter ostali pridrvijo z barko in dvema bejbama ki bosta spet stali na spremljevalni ob prihodu do mesta. In res. Bližje ko se valimo po reki, več naroda vidim. Ko se dotakne obale, spet ognjemet in samba. Zleze ven, med narodom ogromno navdušenje, celo mesto tam ob 11h. Čas je za eno pivce saj sem snemal s kamero in z drugo roko delal fotke. Ja. Težko delo včasih ampak bom že preživel. Martin gre naprej, naši pomorci nekaj tankajo gorivo, jaz grem še na eno pivo, je že kar vroče. K sreči ni sopare, tudi spati se je dalo v redu. Ustavimo se za kosilo, pasulj po Brazilsko, kosi govedine z zeljem. Zjutraj sem se tehtal in meril pritisk da ustrežem Mateji ki si vse to zapisuje. 96 kg, no ja če tako ostane bo čist v redu. Pritisk pravi da tudi v redu – kva pa vem kaj misli da bom spremenil v življenju da bi tako ostalo. Tablet in diete sigurno nočem. Najdem kable in zvežem MP3 in HiFi. Aha, to bo pa zdaj druga pesem. Zdaj bomo lahko vrteli svojo muziko iz vseh Pcov in playerjev brez Cdjev. Gledam nebo, počasi se spet nekaj vali proti nam, treba se bo navaditi da bo kakšna kaplja več kot pa v Peruju, pravzaprav da bo večkrat dež kot pa ne. Če bo šlo, tuš ne more škoditi. Do večerje je itak še 3 ure, najbolje bo malo dremat, imajo tudi zanimive knjige o Amazonskih raziskovalcih. Yoram me prosi, če bom lahko vodil remote kamero za streaming. Zakaj pa ne. Narod očitno to gleda in prva žrtev sem bil jaz ali pa Criss, ko je enga od naju kamera dobila na koncu ladje ob metanju čika v reko. Ni hudič da je Borut dobil mail od enega Amerikanca, da Martin plava za čisto vodo in ni prav da njegov team ali posadka meče čike v reko. Aaaaa! Samo še tega se mi manjka da mi bo kdo štel cigarete po internetu. Bom že jaz kamere tako obrnil da me ne bo videti. Naj gledajo vodo in Martina, čeprav se pritožujejo da plava predaleč od ladje. Ko bo na mali barki-Titaniku vse v redu ali celo na naši mali, bodo lahko cel dan gledali ko mlati vodo ali se preteguje in klepeta z Valterjem ali Mattom. S Coriyem se prav zabavava ko kdo benti da mi nič ne delamo ampak sem jim že rekel »This is not my Job. My job is to eat donouts« iz une pesmi kar seveda pomeni da se jaz tu nimam kaj mešati. Pofotkam in posnamem kar se zmenimo, drugače sem pa samo turist in tehnična podpora za vse. Smo pa IT + Hitech barka, zadnjič so bli na mizi trije Applebooki in štiri če ne pet Wins NB, imamo printer/scaner/fotokopirc, dva WiFI kompleta , vsi majo skype slušalke in nekaj klepetajo da o ruterjih, serverjih in SAT opremi ne govorim. WiFi je v vsaki kajuti, če dela seveda. Video in foto opreme je tudi za dober bolšji sejem v kakšnem mestu, kamere pa štiri na remote kot da bi bli varnostniki. Zvečer se razvlečemo s Pci po jedilnici na palubi, Amerikanci igrajo poker, muzika svira saj sem imel s seboj kabel PC <->AUX in namesto Cdjev kar priklopimo karkoli na HiFi (bolj bogi sicer ampak zvočnike pa ima). Borut pride z Yoramom če bi pa le jaz predelal en video ki se on že cel dan matra. Adobe dela čuda ampak kaj dosti razen konverzije se ni dalo, saj je že naredil mpg. Po tem pa pride do mene Yoram ko je videl da vem kako to gre s kamero, če mu zmontiram še en mali filmček za na web. 15 minut, vse končano, on se je prej matral celo uro. Se vidi da moj Dell Inspirion 6400 dual core vklopi v vse konje ko rabi. Tako sem se zabaval do ene 3 ponoči saj nisem bil preveč zaspan, Valter je pa zraven nekaj preklinjal in gmailal in spet za ene 3 slike čaral globoko v noč. Še na en čik pa spat.

27.2.07,torek

No mesec gre h koncu, upam da bo šlo vse v redu. Včeraj smo spali ob eni vasi in prva barka – plavajoča trgovina. Ob 8 zvečer (trda noč seveda) je priplula ena teta s čolnom in odprla vrata. Ha. Napolitanke, piškoti, cigarete, pijača – 3 metre od moje kajute, skozi okno bi lahko kupoval. Danes pa nov dan, novim zmagam naproti. Grem na kavico in čik kot vsako jutro. Ostali so že zginili, saj je okoli 9.30 , se le pozna da sem čaral do 3 zjutraj. Tudi Valter je bil bolj prežvečen saj je šel spat malo pred menoj pa je šel zjutraj na barko. Lepo smo se vlekli po reki tja do 12h on seveda kosilo. Ustavimo, poberemo Martina iz vode in pauzica. Z Johnom sva na kljunu ko nas zasidrajo. Vidim da veje dosegajo ladjo in neke male rdeče mravlje ful na ladjo lezejo. Zaženem paniko da naj nas odmaknejo in Aldo pove da dobro da sva opazilo, to so neke hude rdeče mravlje – »Fire Ants« ki kar ugriznejo. Cela panika, špricajo Baygon po celi barki, začnejo nas odmikat in končno se zasidramo za kosilo. Pojemo župco in meso, dovolj je seveda za vsakogar, kaj šele za me ki glih ravno ne delam fizičnih del. Po kosilu me je pobralo, v miru sem si postlal tja do 4h, saj zunaj peče ko strela, pa tudi kakšna ura mi manjka. Valter je seveda obležal ko klada do 5h saj je zjutraj precej zoprno vstati . Danes sta drvela z Marinom popoldne še John in Mateja. Kar naenkrat ena panika, čolni pridrvijo do nas. Prosijo če gemo lahko po drugi strani otoka da bi pristali v njihovem kraju ? WTF ? No Martin pravi da OK in gremo po levi. Pred mestom prava panika, damo ga nazaj v vodo da bi lepo priplaval do obale. Množica čolnov drvi sem in tja, ladje z drugega brega prevažajo gledalce na to stran, cel kraj na nogah. Rakete, petarde, prihod na obalo. Najmanj 1000 folka na obali, mi brez besed. Huronsko grmenje, vse kaže da bo v Braziliji precej drugače kot povsod do sedaj. Tu nismo nič organizirali, sami so videli nekje na TV GLOBO posnetke in videli da bomo šli mimo, pa so pridrveli do naše ladje z županom in mestno upravo. Slikat seveda sem ter tja. Na stenah pristanišča pozdravni transparenti, narod vzhičen ko Martin prileze do njih. Vozim kamero od Yorama saj me zeza foroaparat – vlaga. Pozoomam narod na bregu, to je ko stampedo. Ker naj bi spet deževalo se po prihudu nazaj premaknemo parkirat malo bolj v zaliv, če bi pihalo in šel dež. Pa nič od dežja in čistega tuša. Večerja pa carska, zakurijo žar na palubi, klobase in goveja rebra (ki so že več ur v pečici). Slastno, po najboljših pravilih churasca iz Argentine. Še solata, pivce. Poklepetam z Miguelom, ki mi razlaga o njegovi fondaciji za pomoč domačinom iz njegovega kraja. Vidim da resno dela, že dvajste let sofinancirajo pogozdovanje in edukacijo domačinov v izdelavi lesenih izdelkov. Že prej nam je kazal leseno igračko, žabo ki oponaša kvakanje če ji greš s palico po hrbtu. Razlaga tudi ideje o pomoči potrebnim, sodeluje s Švicarji in Francozi. To so »caboclos«, mešanci med evropskimi priseljenci v času kavčuka in domačinkami. »Nativos« – plemena domačinov imajo svoje dodatne pravice, »caboclos« pa nobenih, so torej ko ena izobčena skupnost ki živi v gozdu pa ne sme početi stvari ki jih Amazonci lahko. Po večerji se odpravim z Matom in Crissom do mesta. Povejo nam da ni kaj prida od mesta, tam na levo pa mal po klancu gor pa naprej da je vse. Ni ravno elektrike, menda je nevihta zbila steber. Nekaj popravljajo, saj ene parkrat pride luč v mesto. Jezen sem samo, ker je bila med prihodom tema. Zaradi fotk saj me foto z flešem nekaj zeza. No, veselo pritacamo na breg in po cesti, res je tam slaščičarna, pizzerija in še več lokalov. Naš mladi Romeo Criss seveda oblaja vsake bejbe ki gredo mimo, jaz ga malo mirim da ga bo prej ko slej en po nosu ali še kaj več če misli da vsaka bejba ki jo vidi samo njega čaka. No unedva pojesta sladoled in zgineta nazaj, jaz pa klepečem z Aldom in še dvema od posadke. Popijemo še par rund in grem na ladjo. Moram malo počivat, naporen dan je bil pa še dežja ni bilo kaj prida za en dober tuš.

28.2.07, sreda

Ja, zadnji dan februarja, pa še ta kratko leto je. En mesec na poti po reki. Že seštejem vse skupaj je super zanimivo in sem zelo vesel da sem zraven. To so momenti ki ti ostanejo za vedno, to ni enotedenski obisk Londona ali Kaira. Tu imamo čas pogovoriti se z domačini, posadko, mladimi ki jih srečamo. Žal mi je da že na Kitajskem nisem takole beležil dnevno novice saj je bilo zelo podobno in po enem tednu narediš v glavi prostor za dnevne dogodke, ne zapomniš pa si detaljev, počasi spomin bledi. No včasih je dovolj doma videti eno sliko in spomin se ti odpre ampak takole je precej lažje. Slik mojih je do danes okoli 2000 po tem ko sem že pometal stran škart, zapackane in neostre. Dalo se bo zložiti kar dobro predstavitev – kombinacijo plavanja, ostalih dogodkov, krajev, narave, ljudi. Posebej sem ponosen na sončne zahode ki jih imam kar nekaj, drevesa tudi za živali je pa bolj težko. Upam da bo bolje. Skratka poslovili smo se od mesta. Že včeraj pa tudi danes zjutraj sta nas obiskala na ladji dva misijonarja baptistične cerkve iz New Jersey-a, on zdravnik, ona učiteljica ki z 5 otroci živita tu že 10 let, klepetala sta z Matejo. Mateja ureja vse za Latifija, ki je končno po 30 urah priletel v Manaus zdaj nas bo pa malo težje ujel, saj imamo še 700 km do njega. Menda je eno letališče še vmes ampak ke ne pelje letalo vsak dan in bo itak še 300 km od nas. No ja, bo že kako prišel. Zvedel sem tudi da je Jamie, ki je ostal v Leticiji (Col) že ostal brez kamere in mobija. Saj je bilo za pričakovati, sam je pač tako hotel, karto za nazaj pa ima seveda iz Belema, do 15.aprila pa bo že prilezel do tja če si ne bo premaknil leta. Kot je on beba bo še kaj drugega izgubil saj svojega denarja ravno veliko nima pa še ob tega bo če ne bo pazil po poti. Javi se nam preko interneta, saj so po obali mesta ki imajo sicer uboge povezave ampak za silo gre. Opoldanski počitek in kosilo sta po planu okoli 1h in lepo plutamo po reki. Gledam delfine ki se hranijo v bližino, poskušava jih z Yoramom dati na live stream. Mimo priplava en crknjen skat, ima skoraj en meter počez. Popoldne gre vse lepo dalje, ko se začnejo spet nabirati oblaki in ob 5 se spet spravi deževati. Ja. Tokrat se ne dam presenetiti in veselo čofotam na palubi po dežju, zdaj me posadka že pozna in se ne čudijo več ko prilezem gor z brisačo, že vedo da se grem tuširat na dež. Počasi ze zaparkiramo na obali, v bližini je eno malo naselje. Ko se zlije k sreči ostane malo hladneje, prav fino bo za spat. Prosijo me, če prepišem iz kamer na disk posnetke za TV, ki jih bomo spravili ponoči preko linka do serverja. To je precej posnetkov in rabim kar nekaj časa da so pripravljeni in očiščeni scen ko ni vse v redu. Medtem Mateja mrzlično išče pomoč za Latifija ki je prišel do reke ampak ne na barko. John je cel dan v kajuti, menda ga nekaj želodec matra ali pa pregleduje posnetke ki se mu jih je že kar nabralo. S Crissom se zabavava, ko se uči portugalskih besed in seveda komaj uspe izgovarjati kombinacije črk ki jih ni v angleščini recimo kakšem »žoao«. Posadka se seveda zabava še bolj. No to moje delo za TV se potegne v noč in ob 2 dam Yoramu posnetke ki bodo šli naprej. Preverim še kaj je novega v deželici slovenski, preberem ostanek spam-a in pošljem par slikc in nekaj teksta na SiOl. Slike pa takole malo za dražit – en lep sončni zahod in une bejbe iz Tabaringe. Jih bo že več, ko se mi bo dalo. Zdaj se itak vsi preveč vrtijo okoli tega interneta, Borutu se že kar malo meša. Jutri gre spet naprej po reki, priprave in logistika so malce drugačne kot v Peruju. Ob 3 se poberem spat, jutri je nov dan. Ja, prišel je marec.

1.3.07, četrtek

Pomanem si oči, že ropota pogon od barke torej smo krenili. Valter je standardno jutranji na čolnu zato ga ni več v kamri. Ven se mi ne da saj vem da me bo takoj nekdo rabil za nekaj nujnega. Vseeno se ob 9 spravim gor na eno kavo, kaj več se mi ne da. Preverim če so poslali materiale na TV in Yoram pravi da se je nekaj mučil ampak da je šlo. Aha, včeraj je sesul USB disk ko je potegnil NB in je šlo vse po tleh. No k sreči Borutov disk dela in 400 Mb mpeg-ov je tam kjer so bili namenjeni. Kličejo nas spet za neke intervjuje ampak to ima vse čez Borut, tudi njemu gre že malo na živce amptako pač je. Drugače je pa tukaj interes čisto drugi kot v Peruju in moram priznati da je zanimanje Brazilji bolj spontano. Mest je sicer v poprečju skoraj nič – komaj kakšno na 200 km, vmes pa samo par hiš. Včasih nas pridejo pogledat domačini s peke-pekejem in vedo za kaj se gre, kot bi se hoteli na lastne oči prepričati če Martin res plava. Reka je pa vedno večja. To je kot ocean sladke vode ki se počasi vali proti morju in s seboj počasi a sigurno nese vse kar je pač nepritrjeno ali odmrlo na bregovih. Vmes seveda vsa vlaga iz oblakov že skoraj redno dnevno nazaj pade, to niso nevihte kot recimo na Jadranu. Ko vidimo v daljavi oblake in vmes že stebre dežja se posadka samo pripravi, spusti plahte na bokih ladje da ne nosi dežja postrani po palubi in po naši robi. Kot bi zjutraj dvigal in spuščal rolete. Ko pada pač ne moreš uiti, samo zasidrajo se da gre dež preko, pometejo vodo dol in gremo dalje. Za plavanje razen v izjemnih primerih ta dež ni nič slabega samo v čolnu je malo bolj zoprno po karti gledat kje je treba plavati. Največkrat sicer začne padati tja ob 4 do 5 ko se dnevno plavanje itak izteka, ob 6 je namreč kar hitro tema. Zdaj se pozna da smo uro naprej torej je to ob 7h zvečer. Zdaj smo 5 ur razlike do doma GMT – 4 ali Manaus time. Popoldne kot po navadi, zvečer malo relaxa. Pristanemo ob eni močvari, Amerikanci se dajo na poker, jaz pa DJ za oldies. Pivo na pivo, zrolamo cigareto iz perujskega tobaka (ja, tobaka!) ki ga je kupil Paul in pustil tukaj. Ne gre idealno, prevlažen. Bo že bolje.

2.3.07, petek

Danes pridemo spet v eno mesto zato priprave na višku. To pomeni da bo v mestu na obali spet pokalo, da bo vsak, ki lahko, pustil delo in prišel pogledat kaj se dogaja, da bodo ulični prodajalci postavili stojnice in prodajali od sladoleda do ražnjičev. Pred tem pa doktor show: v živo iz reke na univerzo v Manaus kjer je Latifi na konferenci o travmatologiji in predstavlja telemedicino. Garam s kabli, ovetlitvijo, napajanji ampak vse zrihtam in vsi so navdušeni. Ves svet gleda sliko iz ladje ko Mateja pregleduje Martina v živo. Za tiste pol ure smo nadomestili remote kamero ki kaže plavalca oziroma okolico ves čas plavanja. Pride sprejem v mestu Jutai. Naša ladja pristane ob glavni obali, zlezem na obalo da bi posnel prihod. Množica je že na bregu, samba seka po dolgem in po čez, sonce peče da čutim kako mi cvrči koža na ramenih. Petarde zapokajo, neka deca skočijo v vodo in plavajo proti Marteinu in potem skupaj z njim na obalo. Po stopnicah na podij in pozdrav občinstvu. Naredim fotke in par minut videa. Poberem se na ladjo, preveč peče. Slovesnost se umiri, narod se razide. Gremo tankat dizel, to je pol ure. Vmes skočim na breg po cigarete in par litrov rdečega vina. Vse bi šlo ampak tu so vina zelo sladka, samo za sangrio če dodaš oranžni sok. Takrat je še kar užitno, ni pa primerjave s kakšnim kabernetom ali refoškom. Potegnemo še dol po reki, danes gre kar v redu, vmes seveda ploha kot po navadi. Ob 6 konec, večerja ob 7h. Krasna 8 kilska riba na žaru. Naredim sliko ribe na žaru, kar sline se ti pocedijo. Res okusna reč, malo solate in piva. Po tem pa računalnike ven in pregled e-mailov, obdelava slik. Pride Yoram in prosi za film – 3 minute za TV. OK. Prva kamera, druga kamera, tretja. Potem pa zlaganje v nekaj spodobnega. Tu ne moreš veliko izbirat, kar je je. Yoram je srečen ko mu ob 2 ponoči končno dam na disk verzijo za TV in verzijo za na web. Za danes dovolj, pivce pa spat.

3.3.07, sobota

Spim, nenadoma Valter plane v najino kajuto, dež pada. Preden gredo naprej si navleče opremo za dež. Upam da ne bo samo 10 minut dežja, drugače se bo skuhal na čolnu do kosila. Ob 9 vstanem ,kakšna ura spanja mi še manjka ampak bo dovolj. Zgrabim Pckota in grem na zajtrk. Uhu, sveže pečen kruh. Kavica, dve banane in ena pašteta. Dovolj za cel dan ne samo do kosila. Priklopim se na net in pogledam pošto. Vidim da so nastavili moj blog. Ojla. To bo smeha. Vidim da je šlo gor neprečiščeno, komentarji že kažejo pripombe na jezik. Ja, ampak večina teksta ni bila namenjena za direktno objavo, napisano je bilo z lučko na čelu ali pa celo v temi. Se bom malo popravil ampak še zmeraj je to samo dnevnik, ki mi pomaga osvežiti spomin, ne pa literarno delo. Skratka lepo se peljemo po reki navzdol, spremljamo plavanje na razdalji kot smo dogovorjeni da ne motimo plavanja pa je vseeno možno s kamero spremljati Martina in čoln. Pogledam na karto kje bomo končali. Fonta Boa. Pika na zemljevidu, ne vem ali je to samo mali pristan ali naselje s 5000 prebivalci. Navadno je samo plavajoči pristan, nekaj bark, ribiški hladilnik in prodajalna dizla za barke. Če je idealno je še kakšna trgovinica in celo bife. Sem že navajen na ekstremne razlike od Perujske puste obale do velikega mesta kot je Iquitos. Kaj večjega itak še pride, tu v Braziliji bo še par mest z več kot 500000 prebivalci. Časa je itak še mesec in čez. No za prvo polovico poti moram reči da je minila kar tekoče, veliko stvari se dnevno spreminja tako da ni tako enolično kot bi si mislil po izkušnjah z Kitajske. Samo obala se pa ni spremenila skoraj nič. Slike Perujske obale na začetku in današnje Brazilije so praktično iste samo reka se širi. Kdor tega ni videl si ne mora predstavljati kaj je Amazonka že tukaj, kej bo šele proti koncu. Tudi kamera ne potegne obzorja na obeh bregovih, se je treba obrniti naokoli. Po reki se vidi recimo 15 – 20 km naprej, nič samo 15 metrov visoka drevesa nekje v daljavi. Ostalo je oblačno nebo in voda. Gremo naprej, kraj je Fonta Boa, tu nas naj bi pričakali lokalni prestavniki. Yoram in Borut oddrvita z malim gliserjem naprej, začne dež in veter. Pridrvita nazaj, mokra ko cucka. Problemi. Reka je upadla in ne moremo v glavno luko sredi mesta kjer so nas mislili sprejeti ampak bomo končali v pomožni luki, 4 km stran ob reki. Ni kaj. Počasi se približujemo mestu, skupaj pride še ena reka vendar z drugačno vodo, črno a prozorno, da, tudi ribe se vidi. Na sprejemu župan in nakaj naroda ki so se pripeljali do obale iz mesta. No, zaparkiramo se, nekaj grmi. Naredim mali krog po obali, je le sobota. Izvlečem cunje za dež in grem spet na breg. Ostali če nekaj mencajo. Do prvebajte in glej ga zlomka, že dva od naše posadke za mizo. Pade runda. SKOL. No ja, laško je boljše ampak je kar je. Usuje se dež. Mornar pravi da počakamo, dež pride pa gre. Ja pa ja. Ravno danes noče nehat, kar ploha na ploho. Prideta mimo Criss in Matt, da pod nujno v mesto. Ok. Slučajno mimo pripelje en MotoTaxi, in se naložita gor in oddrvijo. Naš mornar pravi da si bo sposodil motor od lastnika bifeja. Deal. Zleze na motor in pelje Johna s seboj, jaz raje še eno pivce, ne zaupam tem ploham ki nočejo nehat. Okol 8h je. Bo že še dovolj časa za večerni potep. Ja, spet se zlije in sem prav srečen da nisem šel jaz na motor. Kmalu pridrajsata nazaj mornar in John, moker do kocin. Vrntae motor, mornar pokaže nogo, krvavo. ? Ha, sta se zvrnila z motorjem po cesti. Dobro da ni hujšega. Še eno pivce, itak je bolj voda. Zginemo nazaj na barko vprašat kaj bo. Pride Aldo in pove da se bodo vsi spravili do mesta. Kako?. Bo že, pravi. In res greva spet k istemu po motor. 7 realov za uro, pa je naš. OK. Zlezeva na motor, Honda pelje lepo po cesti saj res ne bi tacak 4 km do mesta. Luže, jame, blato. Luč dela bolj na pol ampak preživiva. Lej ga vraga, mesto se raztegne v čisto simpatične ulice, precej mladine je že na cestah. Dežja ni več , iščeva Matta in Crissa, sigurno sta kjer so bejbe. Muzika, luči – aha pa jih imava. Se pozdravimo, povem da bomo tam čez v eni restavraciji.Ok. Zasedemo pozicijo na terasi s pogledom na cesto. Začne se parada, same punce od 13 do xx. Ja. Tam od 25 naprej ne moreš več določit let. Lepo po dve ali celo tri na motorju se vozijo sem ter tja, se pozdravijo in potem peš po ulici. Glazba tuli, na ulici je pet lokalov, vsak svojo muziko do konca. Naroda je precej, cela ulica raja. Aldo reče da bo šel še po ostale na barko, pelje Crissa nazaj. Malo posedim z mornarji in evo njih. Pridrvi motor in nazaj Criss in Borut , ostali tudi. Odvalimo se do diskoteke z brazilsko glazbo, tam raja množica. Na ulici prodajalci cigaret, žvečilk in kondomov. Ja. Tu se živi malo drugače , menda je od 14 let naprej vse ok. Se ne zapletam s tem , imamo drugih kandidatov dovolj. Poplesujemo do polnoči, pivo je po 3 ampak za 5 imaš pa pol litra enega sadjevca, močno ko pes. Ne hvala. Ob enih rečem Aldotu da greva, on ni pil nič. Zajahava hondo, nazaj po cesti. Črpalka, bo treba kaj naliti. Pet minut da odprem pokrov za gorivo, por litrov in gremo dalje. Pridem do barke, en čik pa ležat. Aldo gre nazaj v mesto. Dovolj za moj sobotni večer. Kje so ostali ? Ja, dolga noč bo za nekatere.

25.1.07, četrtek:

Zjutraj zbor na letališču, klasična solata z prtljago, k sreči vse čekirano do Lime kar pomeni da vlačim s seboj samo tehniko. Pa tudi tega je kar precej. Zalepimo robo in nenako zmotovilimo da gre do Lime. Ni treba vlačit sem ter tja saj jo je kar neki. Polet do Frankfurta, kmalu naprej 10 ur za Atlanto, kino na vsakem stolu. Lepo dremal in gledal ene 2 filma. Stevardese same stare sove. Pristali po planu, kontrole paranoične, do pasu za hlače vendar brez večjih problemov. Zona brez kadilcev, ena luknja tam čist na koncu letališča za vse. Srečal ameriško vojsko – sivo beli mislim da za Irak. Bolj žalost v očeh kot veselje. Marlboro po 7 $ ! Duti free prav zabavno, prinesejo ti zapakirano do avijona . Malo sem in tja po letališču, kmalu naprej v Limo. Spet 7 ur. Prišli ob 1 ponoči torej že 26.1

26.1.07, petek:

Ponoči prileteli v Limo, prtljaga vsa ok. V hotel , po sobah, spat. Zjutraj zajtrk Ok, naprej na bus in spet na letališče. Polet za Pucallpo – 737 vse OK, spet kontrole in vse na rokah v letalo. Pucallpa OK, hotel »Oriente del Sol », udobno. Sobe za dva, bazen. Šli v nakupe, po printer, UPS in razno ropotijo. Prišla ladja, mende velika in udobna. Ostali prepeljali višek robe na ladjo, ostal samo z eno majco, hlačami in supergami. Ostalo na barko. Zvečer na eno pivce pa spat. Jet leg me še daje saj je 6 ur razlike.

27.1.07, sobota

Zjutraj pakiranje in na letališče za Atalayo. Simpatičen polet v Cessni za 12 potnikov. Lepi posnetki z 1500m na reko. Atalaya na reki Tambo, center province Ucayali. Tu še ni Amazonka, skupaj pride 8 pritokov. Ta je Tambo, zlije se z Urubambo. V bistvu je že Amazonija kot si jo predstavljamo – gozdovi, reka cik cak, izkrčene farme. Priletimo v Atalajo in nas peljejo do Hostela kjer se namestimo. Cool. Mesto podobno Argentinskim, nobenih belcev samo inki, amazonci in džungla. Povabljeni k županu, vsi prijazni. Živijo skromno a ni videti kašne zavisti ali beračenja. Pivo po 3 sole (slab dolar), čiki isto. Ni ravno zastonj ampak gre. Par ulic križ kraž, vse se odvija garažno – od notarja do bifeja je veliko ko naša garaža. Asfalta ni, kanali betonski ampak odprti da teče čez če pada. Vroče okoli 35, vlaga huda ampak se navadiš. Malo okoli, jedli na hribčku pod palmami. Spat. Jet leg dela svoje. V hostelu internet, Borut zakupi kar za 4 dni po urah samo za nas.

28.1.07, nedelja

Povabljeni na svečani ceremonijal ki je vsako nedeljo ob 9.30 dopoldne. Dviga patriotsko zavest. Cela občina z županom in guvernerko province sedi in gleda dviganje zastav: Perujske, regionalne…. in še ene. Tretjo dviga Martin. Obenem govor v čast novinarjem ker je obletnica 24 let kar so Sendero luminoso više gor v hribih pobili novinarje. Peče ko pes, samo za kamero mi je opeklo. Nenedoma ideja da nas nekam peljejo. Pride kamjonček, mi sedimo zadaj gor. Noben ne ve kam zato brez kreme, kopalk. Oni vzamejo za vse nekaj pijače in tune. Cesta groza, mostovi z luknjami, 20 km deleč, reka…… Voda carska, čista, tudi za domače je nedelja. Na poti nazaj množice ob vsaki reki. Jedli pri kitajcu, ogromno in dobro. Ena pivca, zvečer enkodiral film. Vse dela. Paulu prepisal slike na CD za enga PR-ovca od tukaj. V principu nimajo pojma kaj se gremo sa je reka grozljiva. Malo nazaj na sotočju dveh rek obrnilo ladjo, utonilo 150 naroda. Opozarjajo Martina na težave reke in živali naokoli. Zvečer na pivce in s Paulom v diskoteko za pol ure. Spat. Ponoči ob 5h prvič dež. Lije. Ni primerjave z našim. Nič strel,grmenja samo pada kot bi odprl tuš na polno. Malo shladi, laže spim ker me itak peče vse. Rdeč ko rak po rokah.

29.1.07 ponedeljek

Zjutraj zajtrk pri kitajcu, potem na občino, povabijo na barko in do naselja domačinov Buenos Aires. Lezli do ene špilje, blato do gležnjev, domačini simpatični, deca bosa po šumi. Ne vidiš kje greš, zašla s Paulom. Barka una dolga iz Alu-ja, leti s 85 Hp 20 gor, 40 dol. Usran do kolen. Wellcome to the Jungle. Domov, tuš, malo počivat . Martin išče zobarja da preveri če je kaj nujnega. Relax. Zvečer svečana podelitv, tipi berejo imena po dolgem in po čez, trajao eno uro , Martin dobil medaljo , šamanka od Ašintijev plesala z njim, vsi navdušeni. Fotkal s flešom kar počez ke so bli vsi navdušeni.

30.1.07 torek

Čakamo barko, menda gre bolj počasi ker je voda visoka in hitra. Prišli ostali – Latifi, Mateja, John. Doktorjem ukradli pol robe v Pucallpi – Ultrazvok, satelitsko, in kaj še vse. John privlekel pol studija, HD Hdisk rekorder od Panasonica – wow. Celo popoldne prenašal fotke sem in tja na notebooke. Velik interes po svetu, vsi bi bili radi zraven – od mineralne vode do ne vem česa. Intervju za ameriško postajo iz Washingtona pol ure. Borut popedenal web in serverje v Sao Paulu in Texasu. Čakal v banki eno uro za zamenjat 150 USA $. Čalamo barko – menda ima slabo mašino in gre ful počasi. Bomo videli.

31.1.07 sreda

Čakamo. Barke ne bo očitno do odhoda. Presnel malo muzike, popoldne naredil 2 CD-ja za v bife nasproti hostela. Vsi navdušeni nad elektrom. Prekladamo se sem in tja. Zdaj nas domačini že poznajo, so prav prijazni Zvečer spet prireditev, priletel predsednik regije, Spet govorance počez in podolgem, snemal fotke. Spat. Mogoče bo dež.

1.2.07 četrtek

Bo. Dež. Začelo ob 6 h, pada, pada. Vse zbrano za odhod, ampak pada dež. Prestavimo odhod, narod čaka. Končno odhod, pada ko pes. Moja video baterija bo crknila kmalu. Martin se preobleče, start. Baterija crkne. Samo 4 minute posnetka. Natrpamo robo u en ta dolg čoln, pada še vedno. Vroče. Mokro. Amazonas. Letimo s čolnom po reki dol, končno vse normalno. Dobimo našo barko in se preložimo gor. Zgleda ok. Roba v sobah. Pivce. Kmalu kosilo – čist OK. Potem naprej do večera, Martinu gre vse v redu. Zvečer norišnica z računalniki v jedilnici. Noč bo dolga. Une flashe sem pa tja de se mi že kar meša, Doc, Mateja Walter –vsi s svojimi fotiči, vsak drugačen, vse po svojo. Edit filma del John s Final Cuto-om Mac – PC sucks. John naredi, brez audia. Še enkrat. Obupam nad mojim satelitom. Začneva z Borutom. Mpeg za Reuters 35 Mb. Ja . Dolga bo. Sranje od mušic in komarjev pa še vlaga. Držim mrežo. Cote da Boruta ne požre cela vojska mrčesa. Ob ene 4h začne rositi. Preklinjava k psa ampak tista roba za Reuters in fotke morajo gor. Končno. Crknjen k pes. Spat in sam dol padem. Soba cool, nič komarjev.

2.2.07 petek

Zjutraj start po zajtrku. Cilj vmes naliti nafto v Bolognesi. Lepo ime, ampak na bregu par bajt, mesto menda par tisoč naroda 5 minut stran. Pripeljejo sode z nafto. Pretakajo v kante in nesejo po celi ladji in prelijejo nazaj v sod na ladji. Matt ta cajt gleda mulce in gre lovit ribe. Nič. Pol pa kr ven ene somiče ki fino urežejo s perutnicami. Nočem vedet kako te poreže mal večji kos če plavaš po sred reke. Gremo. Ladja sope po reki dol, plava se normalno. Mateja prosi če pomagam sestavit opremo od TM (telemedicina). En cool industry PC zapakiran v hard kovček. Noge mal slabe. Oprema ista kot jo majo v Arizoni njihovi reševalci vgrajeno v rešilne avte. Doc pove da pri njih to funkcionira, za povezavo in streaming majo MESH oddajnike na semaforjih. Tako vozilo drvi po cesti in doc iz svoje pisarne premika remote cam in takoj pobira podatke o stanju ter daje navodila kaj naj reševalci takoj naredijo. Mašina na remote pobira vse inštrumente ki jih tam priklopijo (Uzvok, EKG,… kar pač majo) in prenaša sliko in podatke v Trauma center. V Tucsonu to dela in doc je rekel do so rešili od 24 kritičnih najmanj 9 ljudi ki nebi preživeli niti transporta če nebi imeli te opreme za pomoč na daljavo. Popoldne mal medicinskega pregleda . Vaga 100 kil, pritisk 165/92. Vprašam oba kaj in kako in mi vse razložita. Ja, saj vem. Doc pravi da naj bolj migam za začetek in vago ke na 85. Nardim mu 10 sklec in vsi srečni. Muzika na plan in Mateja navdušena. Gledam se v ogledalo – še mal pa kot Hemingway. Doc kaže tisto mojo sliko k me je neki k ene vrste čebela sam ful manjša užgala prvi dan. Za njih to zlo važno. Pristanemo kr n enem bregu pri bananah. Mal scary, ker lahko vsa golazen zleze na barko.Večer. Pojemo, Alfredo predstavi posadko. John snema in nas kar postavlja k glumce. Pol pa dalje delat. Danes bolj malo , manj slik, filma nič. Vseeno z Borutom do enih ponoč. Mende cel svet gleda moje posnetke ki jih je dal Reuters naokoli. Bomo vidl kaj bo naprej, zgleda da se zmer več začenja dogajat. Spat.

3.2.07 sobota

Sej gre. Zjutraj ena megla, sranje s fotoaparatom – preveč vlage – ERR 01. Bomo videli. Eksperimentiram z ISO in ročnimi nastavitvami. Megla, vlaga 100%. Kar čutim fotoaparat kako joka. Snemam bregove ki se podirajo. Jasno – nobenega kamna ni, samo zemlja ki jo reka preklada sem in tja. Glavni tok ma ene 20 feetov, ugrez mamo 4 feete. Mal fruštka, okol in zezanje z doktorji. Grejo na breg. Boom – podere se pol brega z vsemi drevesi . Ups. 5 sekund in celga drevesa in 100 kubikov zemlje ni več. Drevo zgine v reko, zemlja se raztopi v blato, gremo dalje. Minuta in vsega je konec. Bregove dobesedno prestavlja. Zgleda de je skor škoda karte risat saj niso nikoli točne. Paf. Crkne kabel od krmila, Armando razlaga kr neki, doc misli da je pijan. Popravjo in ob 9h gremo naprej. Počas nas nese po reki. Grem gor, delam zapiske. Bo treba večkrat če ne gre vse iz glave. Preveč dogaja, pač swopam spomin. Bo že. A ja , doc mi vrže čike v vodo k mu rečem de ponehujem in vsakega pol čika stran vržem. Naprej še bolj zanimivo – grejo na breg pa kr eni tipi s puško v roki na bregu. Adijo. Na drugo stran. Obiskali vas, doc dela svoje, mala deca skače na okoli. Imajo SAT postajo na sončne celice za telefon. Cool. Zvečer greva z Matejo skozi mali tečaj fotografije – z nogicami slikava luno z njenim Sony-em. Razlagam vse sorte, od ISO do globinske ostrine. Vsi navdušeni nad novimi znanji. Zvečer klasika – slike gor dol. Ponoči ugotovijo da je neki narobe z glavnim motorjem.

4.2.07 nedelja

Zjutraj pokonci – vsi ob 5h in ven na vodo, jaz malo pozneje ob 7 h. Kamere vse v težavah, vlaga prevelika. Tudi Johnova roba nagaja. Lahni vetrc na reki nam zagreni vožnjo, ladja se vrti kot vrtavka, vozimo kot se pač da s tem da nas rine mala barka z njenim izvenkrmnim motorjem. Ja. Sliši se lepše kot je. Pelje nas kamor hoče, plavalci pred nami grejo še enkrat hitreje. Namesto da bi oni lovili nas, nam uhajajo. Nič ne moremo, voda je močna in bolje je bit kje pri robu, glavni tok nas lahko pahne kam v drevesa, enkrat je že in smo zvili ograjao. Smo kot splav. Iščejo mehanika iz Pucallpe ker drugače nas lahko nese kamor hoče, tud parkirat bo bolj zoprno. Po kosilu se začnejo težave. Ladja gre kamor hoče reka in počasi nas odnese na eno plitvino. Crkne motor na pomožni ladji. Crap. Obtičimo na plitvini, posadka nas priveže za en štor na plitvini in začne popravljat motor saj bi šli kamorkoli če nimamo motorja. Martin je že daleč naprej, ne slišimo se več po UKV. Pade noč. Mi še zmeraj na plitvini. Ni kaj. Komarjev in golazni na miljarde, luči zunaj bolje da so ugasnjene. Kličejo po SAT Pucallpo da bi zvedeli kaj je z ostalimi in kdo bi nam kaj pomagal. Ha. Nedelja. V Peruju to pomeni da ne odgovarjajo na klice. Končno zvemo da so ostali v hotelu Sol kjer smo bili vsi. Spat ob 12h .

5.2.07, ponedeljek

Vlažno 100%, ob 6h vstanem in vidim da so popravili izvenkrmnega. Bravo. Pogledam malo bolje, reka upadla za ene 40 cm. Pa imamo. Zdaj pa lepo sedimo na plitvini. Poskusimo z rinjenjem in hkratnim usmerjanjem toka vode z motorjem pod ladjo, da bi spodkopalo blato. Nič. Spet krepne motor. Popravljajo. Pokličejo v mesto in se nekeko menijo za Tug Boat (vlačilec). Ja, ampak ta bo rabil 10 ur do nas. Martin bo plaval verjetno naprej, saj je brez veze zgubiti en dan zaradi nas. Bo že našel kašno barko za nekaj dni da se spet srečamo. Za plavat ma vse, samo dodatkov nima in rezervne opreme. Z njim je Matt in mali čoln ter dva z barke. Nič. Spet sranje. Po dolgem času prikličemo eno barko da nas potegne iz blata, vendar nas ne sme vleči naprej. Ok. Dobimo Martina, nas bodo počakali – ne plavajo naprej. Spet sem pa tja po reki, dokler ne udarimo spet v breg na drugi strani. Še 40 km do Pucallpe. Ob 11h prileti en gliser in pomaga nekaj premikati vendar vse skupaj ne pelje nikamor. Obupamo na bregu , posnamem intervju z Rifatom za njega ker leti v Ameriko. Še vedno nimajo vse robe, nekaj jo je menda na poti. Bom pomagal kar se pač da. Končno prileze vlačilec in junaško krenemo proti Pucallpi. Gre kar hitro in do noči smo v pristanišču ?. Ne bo ravno podobno Trstu ali Reki, ampak tudi to je samo breg reke, brez kamna samo mulj in deska za na obalo. Prilezemo ven na obalo. Malo naokoli. Menda nevarno. Dobra večerja potem pa v mesto. Pride tricikel in naju z Valterjem odvleče do hotela Mercedes. Dam DVD doc-u, greva do Sol Oriente hotela. Eno pivce, pa nazaj na barko. Tricikl dela, dam tiste 2 sola in nazaj. Precej scarry okolje, domači pravijo da raje ne tam okoli preveč tacati. Bifeji na zbitih dilah, kurbišča, beznice. Čim dalj. Gremo spat.

6.2.07, torek

Zjutaj v luft ker ropota k hudič. Reka upadla za pol metra in sosedna barka z enim kamijonom in peskom lepo sedi na dnu. Ena druga barka jo rine sem ter tja ene dve ure pa potem počasi odrinejo. Vmes pa tovorijo robo gor in dol na barke – vse mogoče od starga železa dol pa do medicinske robe gor. Non stop pa itak ene lesene kose dol z bark, pa banane, pa ostalas adja. Eni familiji naložijo cel kamijonet ker se očitno selijo. Celo uro prekladajo nekaj. Sirotinja pa tovori gor in dol vse mogoče. Grem v mesto, kupit kabel USB za printer in podaljšek za USB. Čakam, ob 8 h še ne delajo. Končno ob 9 odprto, najdem isto štacuno in jamram za kabel od printerja. Kabel je na obeh straneh enakin ga seveda nimamo. Komaj razložim kako in kaj, pol pa kupim en komplet za znižano ceno 40 sol. Deal. Zgineva nazaj na barko, še prej seveda eno pivce. Spet čakamo. Ob 12h nekako vsi tukaj , saj Rifata ni, Mateje tud ne. Upam de bo vse OK. Nič čakamo. Borut popoka kosilo in drugi čaoln ter gre po reki. Naroči naj gremo takoj ko bo možno. Ob 3 pride doc in posnameva en intervju pa en mp3, ker bo šel. Kar naenkrat panika, pride šef luke in podpiše ene papirje. Gremo. Adijo Pucallpa. Hitro za ostalimi ki so že cel dan naprej. Mateja pozabila torbo. Ni kaj . Nimamo kaj naredit, ona itak rihta za svojo robo. Upam da nima dokumentov in telefona, drugače bo norija. Pade noč. Ujamemo jih v polni temi, plujemo brez luči, kar scarry, vendar prilezemo do tega naselja na bregu, zgleda kot Benetke, vse na vodi. Zvem da sta Matt in Paul lezla po vasi cel dan in da so ljudje prav prijazni. Končno se spakiramo spat. Vse je spet OK.

7.2.07, sreda

Zjutraj gremo naprej, vse normalno. Vreme primerno čeprav precej vlažno. Končno se opogumim za tuš, saj sem po vseh kremah proti komarjem in soncu precej usran. Gre. Voda je še kar čista iz tuša in veselo se oplaknem. Gremo dalje po reki Ucayali. Nekaj me zvija, upam da ne bo kaj hujšega. Popoldne gremo z ladjo snemat z Amerikanci. Dobri sončni zahodi in bližnji posnetki. Pridemo do vasi, 100 naroda gleda kako pristanemo in ko Martin zleze na ladjo. Ha. Prelepo. Pride brat od poglavarja in reče da naj gremo drugam, da se bojijo ljudi ki pridejo s hribov po reki ! Zgleda da imajo slabe izkušnje z obiskovalci saj ni turistov, ki bi pustili kakšen dolar za ročna dela ali kilo rib. To šele prihaja in Alfredo pravi da naj bi naša ekspedicija ta vtis malo popravila. No ja . tukaj nič ne pomaga. Poberemo šila in kopita in ponoči naprej. Ponoči ? Tema je ko v rogu ampak ura je pol osmih zvečer. Tukaj zgine sonce v 10 minutah in takoj je polna tema kot pri nas ob enih ponoči. Pa še lune ni, bo bolj pozna . Ni kaj, res ekspedicija kot se spodobi. Kuhar je pa res car, špageti za kosilo, pohana riba za večerjo. Odlično. Vlaga me zajebava da bom resno premislil glede kamere. D10 skoz tuli err 99 in err 01. Zgleda da ga vlaga fino matra. Tudi baterije grejo malo prehitro. Video dela v redu, samo na barki je bil kar dren z vso robo in bolje je blo imeti dobre fotke. Bomo videli kako naprej, jutri gremo kupovat zaloge za naprej. Mateja je javila da naj probam nekaj scoprat da bi dobili ven posnetke. Še vedno je v Pucallpi, pride ko pride. Zvečer gledamo na palubi slike in poslušamo muziko. Narod priden, gremo tudi na obalo, imajo dva lokala – ni imena kaj bi to blo (bife, pub, beznica,…). Je vse . Not divja muzika, gledajo VCD, en spi v mreži, prodajajo vse do cementa, ene babe brezzobe tam sedijo in se režijo. Ne hvala. John in Matt nekaj popivata, zginem spat. Me šipa po vampu .

8.2.07, četrtek

Zjutraj Martina v vodo ob 6h, naprej spimo saj gremo do prestolnice pokrajine, v nakupe. Pridrvimo pred plavalci, ob 10h gremo kupvat, mamo 2 ure rezerve da pridejo uni dol. Mateja včeraj javila da pride z helikopterjem ob 12, da jo pripelje vojska z robo vred. Še nič. Čakam. Šipa trebuh, šipa. Preklinjam vso hrano in pijačo tega tedna vključno z repelenti ki sem se z njimi šprical. Kva pa vem kaj mi je škodlo. Bo že Borut dal eno tableto al pa Mateja če pride. Čakam na helikopter, da posnamem. Kle naroda ko toče. Gremo dalje, vidimo da prleti čoln od marincev in z njim Mateja in roba. Spet TM roba, en fotkič in SAT oddajnik. Cool. I_Direct 5000. Prelistam priročnik, bi kar šlo. Antena zamuja, bo k bo. Pogledam priročnik bolj natančno, zadeva je SAT uplink router z 8 porti , dela na 4 GHz (C band) in rabi 1.8 m parabolo. Očitno bo delalo samo k bomo stali ampak 22 Mb/s pa tud ni slabo. Zvečer pristali ob eni mirni vasi, narod priden. Zdej mamo s sabo dva marinca v uniformah za varstvo, spita pred Matejino sobo. Zdej mamo tud AV tehnika od Johna ki pa se bol skriva. Ja. Že počasi dren na barki.

9.2.07, petek

Zjutraj normalno start, Valter gre zraven. Voda ok, spim dalje. Zvija me še kar, bom videl kako bo. Pogledam pol filma Good Shepard o CIA-i. Počivam. Vem da bom cel dan motovil z Matejino robo. No res . Mateja pride naj greva sestavit robo ki je prišla z njo. Prišel je še sistem podoben prvemu vendar standaren PC in monitor/TV, spet remote kamera in pa sistem MAXX ki ima merilne sonde, ultrazvok, in kva pa še vem kaj. Ta opreme je od Second Opinion, firme ki je podoben sistem kot Arizonska od Latifija. Zdaj fali samo parabola, oba feeda za satelit sta tukaj, vijakov sicer nobenih, upam da bo kdo to postavil sicer bo teška. Zadeva je 1.8 m dish offset ali pa focus, vendar na nogah kar pomeni da bo zasedla pol gornje palube. Plus rabi dva kabla in F konektorje. Bomo videli, naredit itak nimam kaj. Bi pa sedla povezava z 22Mbit/s. Potem zvečer pogledam drugi del filma in naučim Matejo kako se posname session na ključ. Zdaj zna. Dež bo in zvija me še vedno . Grem spat.

10.2.07,sobota

Ja, sobota. Samo na reki to ne pomeni nič. Vse je isto že cel teden. Ponoči je deževalo ampak nič posebnega. Popravili so klimo, spet dela. Zjutraj panika, delfini okol čolna. John , Paul in jaz se spravimo v čoln, da bi pofotkali in filmali delfine ki menda skačejo naokoli. Ja pa ja. Skačejo že, samo ko ga hočeš slikat pa ga ni od nikjer. No enga sm le škljocnu samo ni lih uno pravo. Gremo skoz ozek rokav kjer si kar predstavljam krokse na bregu in piranje ampak tega tuki še ni. V glavni strugi reke gre voda prehitro in preveč ropotije plava naokoli. Alfredo je povedal da so videli kšn dan nazaj kako se je zložil en drevo ene 30 metrov velik, da je kar voda v luft skočila. Če te tak kos useka si mimo takoj. Vozimo se počasi, nobenih mest al kej tazga, še najbolje je dremat al pa kej pofotkat – naravo, bregove, ptiče. Tega bo itak še skoz dovolj, samo pokrajina se ne spreminja veliko, to je neskončen ocean dreves in bregov – ki jih ni, saj jih odnese kadar hoče in postavi na novo. GPS velikokrat kaže da vozmo po bregu. Po kosilu spet crkne klima, nekaj je narobe z varovalkami. Gremo naprej, Martin že plava s kapo na glavi, delam nekaj na PC –u da se zamotim. Ćakamo na anteno, potem malo več interneta če bo šlo, saj zdaj ga kar kurimo po BgaiN-u ampak dela samo 64Kb – ISDN. Previdno probam eno pivce, bomo videli če mi bo eksplodiral trebuh. Jem ne preveč, vaga že na 95 kg. Ja. Shujševalna kura brezplačno. Martin konča kmalu, saj grejo kilometri kar hitro in lahko špara na moči. Smo v mestu Samano, miren kraj ob reki brez motorizacije. Sprehod v mesto, ljudje prijazni. En velik zelen papagaj je tam udomačen in prav prijazno se pusti nositi naokoli in počohljati po glavi. Naši igrali odbojko proti domačim puncam. Samo valter pri puncah. Polno smeha. Zvečer grmenje v daljavi, tudi bliskanje. Vseeno gremo nazaj na breg, saj je sobota. Bo že kje kaj odprtega. Pa ni bilo. Še ob 21h nič. Pa sem šel nazaj, saj me tud ni melo da bi po dežju gor pa dol letal. In se je usulo. Prvič kar smo na reki en tak resen naliv, ki naj bi bili menda vsak dan. Seka ko pes, sem v kabini. Me je imelo da bi šel ven na dež pod tuš ampak preveč seka, sem na vrhu barke ki je velik kos iz železa – kaj bi izzival usodo. Nekaj naših je bilo vseeno v vasi, menda so posedali z unimi puncami k so igrale odbojko z njimi. Valter pravi da je blo kar ok, da so našli en zaboj piva, malo potalali in poslušali muziko. Jaz sem v miru (no ja, strele so sekale do jutra) spal, samo noge me srbijo od včerajšnjih komarjev. Danes jih ni bilo.

11.2.07, nedelja

Valter zgine zjutraj z Martinom, nekaj jamra da kratka noč. Ja. Midva z Borutom sva mela vedno kratke, ke do 3 urce spanja. Saj se da dopoldne potem spat, ko gre ladja naprej. Moj patent proti ropotanju vrat deluje. Ko se ladja trese, pridejo vrata v resonanco in ropoče k hudič. Sem že prvi dan našel rešitev z plastično vezico, ki jo pripreš z vrati in pomaga.Vreme po dežju skoraj idealno : ni vroče, sopare še ni, oblačno – torej ni sonca. Odlično za nabiranje kilometrov. Voda je itak že od začetka kot bela kava, vmes plava vse mogoče. Mam par fotk o tem samo nobene živali razen ptic. Precej enolična obala. Včeraj sem videl na bregu ene gozdarje, ki so imeli nekakšen kamp pa tudi polje koruze na bregu. Nekaj vseeno počnejo čeprav domačini razen kakšne kure, race, prašiča, krave in konja nimajo prav njiv da bi hodili kaj kmetovat. Vse pač raste blizu ali celo pade z drevesa na mizo – kokos, banane, papaja,Yuca in še kup sadja in zelenjave ki jih mi ne poznamo. Za zajtrk grem na kavico s piškoti in malo jagodove marmelade. Dovolj bo za preživeti, če pa pustim kašno kilo tud ne bo nič narobe. Mateja mi je včeraj merla pritisk, pravi da 163/92 ni dobro, lahko te možganska kap. No ja , če bi delal kje v pisarni ne na Siolu in umiril popoldanske in večerne navade bi najbrž šlo malo na bolje. Da bi pa tukaj začel z dietami mi pa še na kraj pameti ne pride. Ena škatla čikov na dan pa tud ni lih ne vem kaj. Skratka pristali v eni vasi, da bi nalili gorivo. Glej ga glej, za nami dol trajekt San Miguel iz Pucallpe. Mogoče bo pa na njem SAT ?. Ja pa ja. Matejo zbudim, da bi šla preverit. Vsa bleda, menda bruhala celo noč. Fino. Pa smo spet tam. Russ odhaja, da bi nekako našel onega četrtega od filmarjev, ki se lovi kle nekje med Iquitosom in Pucallpo. Pride še drug trajekt, ta pa navzgor po reki. Ej, to so edine ladje pa še par tovornih ki smo jih srečali cel teden. Ni primerjave z Jangcejem, tam je šlo vse gor in dol po reki. Tukaj si realno kar precej osamljen na vodi pa še pristati ni kam, vasi so na kašnih 20 do 50 km (ene 3 na dan). Breg je pa itak kakor kje in danes spet vozimo tam kjer GPS pravi da je breg kar precej od obale. Mislim da bi moralo bit na unem našem trackerju + Google Earth precej zabavno gledat kje vozimo. Poklical sem po satelitu domov Lukata da se pač javim in če je kaj važnega. Nedelja popoldne doma, menda dež. No ja, tud pri nas je bolj dolgčas. Čakam na kosilo, gledam Holiday, da mi čas mine. Srečujemo trajekt. Naprej po reki, vročina neznosna, srbi me vse še od včeraj. Po kosilu malo spat, potem grem Mateji zlagat opremo, da bi mogoče kaj delalo. Ja pa ja. Prva reč ki jo primem ima 110 napajanje (trafo ni univerzalen). Pozabimo. Ostalo nekako gre, probam mašinco za ultrazvok. Špica. Edino Flash kartica je nekje, brez nje se ne da spravit posnetkov na mašino od Second Opinion. Kup enih konektorjev samo mislim da tistega za UZ pa ni. Bo treba preko kartice, mogoče bom moral posodit mojo od Fotoaparata. Saj mislim de imam še eno tamalo (256 Mb). Bo že. Zvečer nas spet snema John, mu ušpičim ene par starih štosov med njimi pithe iz čevlja. Amerikanci čisto paf, moram ponoviti za movie. Me prav zanima kako me bo zmontiral v film, saj delam same budalščine. Je pač dolgcaajt. Tud Martinu gre na smeh. Alfredo pravi da sem dobri duh ladje s svojim smislom za humor pač zabavam celo barko, saj bi se eni drugače že začeli nervirat. Jaz mam zmeri cajt za kašno neumnost. Zdaj nosm okol NB in poslušamo DJ-Svizca. Domačini mal čudno gledajo , ampak jaz se kar zabavam. Zvečer gledam na palubi Rdečo kapico, ena mala deca okol mene so prav navdušeni. Samo komarji žrejo, ob 8 h obupam in grem v kabino. Tud Borut mal zalegne, smejeva se en drugmu ker vemo da je za vse ostale to neki mim, midva pa se poznava dovolj dolgo – od Argentine naprej ga greva skupaj srat če je treba, samo da se malo razbremenimo tega enoličja na ladji. Zdravje še kar, mislim da se mi je trebuh pomiril. Bomo videli. Še par dni pa smo v Iquitosu, čez 14 dni pa na meji z Brazilijo. Martinu gre kar v redu, vsak dan cepamo po 100 km, bo malo rezerve pa tudi neha raje ob 4h kot ob 6h. Sončni zahod je pa res zanimiv. V 5 minutah sonce zgine, čez 10 minut je pa kot v rogu oz. Kot pri nas ob 2 ponoči. Vzhod je podoben, sonce hitro gor in čez pol ure že peče. To je navadno okol pol 6 h sam jaz mirnos spim, Valterju pa zvoni mobi ker gre vsako dopoldne na barko z Martinom, popodne pa drema. Danes sem mu rekel da je bolje manj spat, če ne bo mel probleme ponoči. Jas spim kar v redu, samo ob 9 jit spat mi je pa tudi mal mimo. Danes sem poklical Lukata in se javil da je se normalno, Jani je padel skor dol ko sem se mu javil, bejbe pa niso ble dosegljive. No ja . Bo že še cajt, saj je šele 3 tedne kar me ni. Grem spat. Kar malo prekmalu, ponoči začne rahlo dež, sem hotel iti kar ven na dež pod tuš. Ob 4 sem šel ven na en cigaret pa je premalo padalo da bi si vzel cajt za tuš.

12.2.07, ponedeljek

Ha !. Plačilni dan, upam de mi bodo kaj pustili do povratka. Šalo na stran. Zbudim se ob 7 h, Valter že šel na barko kot vsak dan. Meni se pa ni spalo. Odločim se za en lahek zajtrk: kavica, rogljič, jagodova marmelada. Lih tkole mal za gušt. Pol pa malo po barki sem in tja, plujemo klasično počasi malo pred Martinom. Srečamo ene par ladij, začuda prometa drugače itak ni nič. Počasi se kotalimo po Ucayali ali po njenem vzporednem kanalu, moram preverit na karti spodaj v jedilnici. Mislim da bo še vsaj teden dni do Iquitos-a. Odločim se za žehto, naberem smrdljive in vlažne cunje – že od Atalaye dalje jih mam v vreči in čakam kdaj se bodo oprale same. No ja. Bomo pač tudi to. Grem dol, poberem lamber s vrvjo in začnem. Malo praška, prva runda oprana. Spiram enkrat, dvakrat. Malo sumljivo gledam bele T-shirte, ki jih perem v reki ki je ko čokolada ali bela kava. Mogoče bo še bolj lisasto kod pred pranjem. Na koncu sem prav presenečen, ko se zadeva spere z vodo zgleda čisto ok. Razvlečem cunje po palubi in gledam kako bi se kar najbolje posušile. Ja no, mamo tudi sušilec z ventilatorjem – to je zunanji del klime od drugega nadstropja ki hladi 3 sobe in ima čisto dovolj moči da je za dober sušilni stroj. Pustim vse skupaj razvešeno po palubi, majce pa kar na stole raztegnem, bodo že preživele, samo da mi jih veter ne odnese z barke. Grem lepo dol po pivce, da si nazdravim delovni zmagi. John vozi barko s kamero okoli velike barke in me vidi ko srebam pivo na kljunu. Pa mi ne da vrag miru in ga vprašam če snema. Seveda. No potem me ene dvakrat posnamejo okol in okol, se pa kar s pivom po glavi polijem, pa so spet vsi paf. BMK. Vsi se režijo, kaj smo Slovenci eni čudaki. Ko pa začnem razlagati on naših »herojih« (Mravljetu, Robiču, Karničarju, Strelu,….) se zamislijo in mi najavijo interviju. Naj jim bo. Prilezejo v mojo sobo, mi dajo mic pod majco in sprašujejo svašta – tud o naši pivski himni. Ko zginejo, pride Valter in je že polčas. Vmes sem zgrebal drugo kaseto videa, bom pogledal kaj se da narediti. Preskočit sem posnetke od doc-a, ker jih je itak mel samo zase. Pospravim cote in grem spat, ura je 2 popoldne. Spustim muziko in gremo malo dremat. Martin neha kar kmalu, zato pristanemo ob obali. Lovimo se s tistimi trajekti samo jaz mislim da z antenami ne bo kaj dosti. Mateji pomagam (spet) posneti nekaj na ultrazvoku, par fotk Martina na bregu in v medicinski delavnici. Zvečer ubitačno enga mrčesa. Ne vem kako prenašajo to domačini. Jaz nikakor. Dolge hlače in dolge rokave, ja, zunaj pa 30 stopinj in 100% vlaga. Upam da se bo spet zlilo, vsaj proti jutru, se laže spi. Zdele je 9 pa četrt, zgleda pako sred noči. Gremo pač prej dremat. Še kakšen film najdem, pa bo. Tud Borutu se na da preveč, saj ve da ga bo lovila Mateja za tiste ultrazvoke za v Ameriko. Bo že. Ne spi se mi, slišim en kraval in grem dol. Nice. Jamie na poti iz vasi pohodil kaymana – mini model ampak vsen okoli 60 cm dolg s simpatičnim zobovjem. Posadka ga seveda junaško s krepelom po buči in menda bo jutri za v lonec. Gledam malo filma, nastavim muziko in počasi v mižale. Nekaj treska ampak ne vem če bo dež.

13.2.07, torek

Jutro vlažno do konca, po šipah zunaj kar dol teče. Zgleda da bo jasno, ob 6 intervju za en radio. SAT v luft, skype dela. Borut gre mimo ko senca, na strehi ropota ko hudič, tudi če bi spal bi me vrglo na noge. Strese se vse, motor začne delat. Pol sedmih, Martin odhaja. Standardna procedura, cote, plavute, klobuk, Valter gre z njim na malo barko. Sonce se prikaže, jasno bo. To ni idealno ker bo peklo. Mi se imamo kam skrivat, Martin ne more uiti. Študiramo kako bi ga skrili pred soncem: brisača, klobuk, marela, plahta ob čolnu ? Ne vem, kaj dosti se ne da narediti. Jaz bom še malo poležal potem pa malo zajtrka. Spet bo pestro, sigurno me bo našla Mateja za kašno pomoč. SAT ? Ha, z Borutom se nasmejiva zmeraj ko pride po telefon da bi klicala kamorkoli kje je antena. Menda še vedno na trajektu ki gre za nami iz Pucallpe in naj bi nas ujel te dni. Menda antena ne sme v Brazilijo – pa tako se trudimo da bi jo dobili in postavili. Včeraj videl fotke od Brazilcev za SAT – kar zanimivo, zgleda da se bolj resno na to pripravljajo kot pa doktorji. Krožimo naokoli po reki, zadeva je precej dolgočasna. Fledam film o ekipi Marshall-s, kar zanimivo. Plutamo po »kanalu«, paralelnemu strugi od Ucayalija, mislim da je bila to včasih glavna struga. Reka je itak močnejša od obale in se zliva kjer hoče. Elevacija je okoli 100m nadmorske višine in tok je precej počasen. Do sedaj se je priteklo že kar nekaj pritokov tako da postaja vodovje kar impozantno. Pred kosilom me ujajmejo za nek intervju z Alfredom, ki razlaga Perujske modrosti o Amazoniji. Potem trčimo namerno v breg, da bi imeli dobre posnetke. Bah. Počasi že najedajo s tem. Tudi mene gledajo Amerikanci z zanimanjem pa se mi ne da preveč nakladat za v kamero. Po kosilu malo legnemo saj je tako vroče in soparno da ni za zdržat zunaj. Ha. Zmanjkalo piva in pitne vode tako da gremo danes sigurno do mesta kjer je možno kaj kupit. Tudi če ne zaključimo etape tam, bo šla ladja naprej do mesta. Bližami se že počasi Iquitosu, še par dni pa bomo tam, mislim da je naslednja Requena potem pa nič vmes. Obala je precej dolgočasna, že od Pucallpe se je reka umirila, glavni kanal ima nekaj toka ostalo pa je ocean plutajočih dreves in otokov iz blata. Naselja so redka saj tu pa res nič pametnega ne uspeva, industrije v našem pomenu pa itak ni. Alfredo pravi da je tukaj zaščiteno območje – nacionalni park ampak zame je vse isto, kot že 3 tedne. V daljavah ni nobenih hribov da bi se kako orientiral, samo na GPS grem lahko pogledat kje bi naj bili in kje je sever ali jug. Ne predstavljam si kaj se je moralo dogajat narodu pred ene 200 leti, ko so capljali kle po reki in iskali ne vem kaj. Vasi ob reki so itak popolnoma odrezane od ostalega sveta saj ni cest ali železnice. Zato se vedno zbere cela vas, od otročajev pa do tistih ki še lahko hodijo in nas gledajo kaj počnemo. Saj me ni strah da bi se nam kaj zgodilo ampak vseeno se zdimo kot na gledališkem odru. Po 100 parov oči spremlja vsak moj korak pa tudi če grem samo zadaj na palubo na en cigaret. Če pa pridem s fotoaparatom ali kamero pa itak vsi junaško začnejo mahati in se smejati. Grem še malo poležavat, saj sem že posnel nekaj posnetkov obale. Živali je bolj malo, ptice pa so tako daleč da jih tudi moja tristotica z full zoom-om ne približa dovolj da bi bilo kaj pametnega videti. Spet se začnemo obračat po reki, kar pomeni da filmarji spet nekaj vadijo. Nenadoma pridrvi en gliser (no ja..) in pristane. Ven prileze en mali mulac Amerikanski – ene 20 let bi mu dal. John preklinja in plača 600 USA $ za dostavo, pa še nafto hoče met šofer za nazaj. Zdaj so že štirje in to bo moral biti pa zdaj že veleprojekt filma. Zagledam delfine in hop po fotko. No, pa te vendarle imam ! Do sedaj so mi zmeraj ušli. Proti večeru poberemo Martina in oddrvimo s polnim plinom proti Requeti. GPS kaže še kakih 10 km ko zavijemo v prekrasno bližnjico. Reka je sama prekopala ovinek dolg ene 40 kilometrov in široko je lih za dve naše barke. Krasno. Zgrabim video in grem snemat. Tudi sančni zahod je tu, bodo še lepši posbetki. Ko pridemo iz kanala se spet odpre planjava in na desno v daljavi zagledamo luči. Mobi začne delati in javim se domov. Luka nekaj momlja češ da je pol enajstih zvečer. No ja. Vprašam kako doma, vse normalno. Pristanemo spet kr na bregu. Scarry. Prosim enga od marincev če gre z mano, ga peljem na eno pijačo. Pravi da v luki je nevarno, zato se odpeljeva s triciklom do centra, ampak to je samo trg s spomenikom. Nič trgovin ali kašne večje aktivnosti. Tacava okoli in končno najdeva prostor in vsak eno pivo. Malo kramljam, ko se na daleč prikažeta Mall in Jamie z dvema bejbama. Prisedejo, dam za rundo. Malo klepetamo in zezamo punce da bodo fotke z nami na internetu. Panika. Še runda in midva z marincem odbrziva nazaj. Amerikanca čakata mende de bi prišla na internet in jih pustimo tam. Na ladji dolgčas, vsi so v mestu. Prileze Borut, preklinja da ne dela nič od interneta. Bo spet treba BGAIN v luft dat. Ne da se mi še tako zgodaj spat in grem še na eno pivo na sosednji pult. Klepetam z lastnikoma, vroče je in soparno. Pride Mateja, kliče doc in malo pokramljava.Spijem in okoli 11h počas v sobane. Malo filma da lažje zaspim.

14.2.07, sreda

Zbudi me šunder ker smo v luki in ker se mi da vstanem ob 6h kot Valter. Malo se prekladam in lepo na jutranjo kavico in jagodovo marmelado. Borut spi na teh kot po navadi, ostali po sobah. Grem po fotko, par posnetkov odhoda da bo za na zalogo. Obenem še malo slik mesta. Obala spominja na slike iz Tajske ali Vietnama, kjer živijo na barkah. Če pošteno seštejem je tu kar beda. Slišim da ljudje delajo samo za hrano. Ostalo je pa itak tako borno da je treba res sliko pogledat da verjameš da ljudje živijo v taki podrtiji. Mesto je še bolj nevarno saj se stalno nekaj dogaja, menda te lahko hipoma okradejo ali po buči mahnejo. Zato nočem nositi s seboj kamer, da ne vzbujam pozornosti čeparv smo edini Evropejci med rjavimi Amazonci in nas gledajo tako ali tako. Najbolj udobna je rumena majica z dolgimi rokavi, ki pomaga tudi proti komarjev. Klobuk je OK, hlače pa ta lahke od trenerke in se da preživeti večer še kar znosno. Če bi hotel živeti tukaj bi verjetno raje živel v vasi ob reki saj tu od mesta ni nič, samo mobi dela in tricikli te vozijo sem in tja. Drugače se pa narod bolj preklada sem in tja, da bi glih hiteli v službe ali iskali parkirišče nisem ravno opazil. Vidim table ki pišejo kako vlada investira. Pohvalijo se z izgradnjo spomenika ali prenovo parka za 300.000 $, za narod pa dajo bolj malo. Domačini pravijo da tudi od sredstev od zunaj za razvoj turizma ali zaščito rečnih območij za naravoslovce pride do pravih rok samo drobiž. Tega se zavedajo sami in pravijo da je treba tam po Limi vse potolčt, saj si samo nafilajo žepe in poniknejo z denarjem, narod pa v bedi dalje. Pokličem domov ker mobi dela, ob 6 je 2 popoldne pri nas in malo pokramljam s Simono in Ivi. Ne vem koliko časa spet do naslednjega GSM ja. Ntankamo dizel, spet gre 1 ura ko prenašajo v kantah preko cele ladje. Gremo lepo naprej po reki, voda teče kakih 8 km na uro. Vroče je da ni za povedat, vlaga morilska. Ustavimo se ob bregu z drevesi, izklopijo motorje in agregat da bi bilatišina da lahko snemamo zvok, ker je na drevesih na stotine ptic ki ćebljajo in ropotajo, Ustavimo motorje in agregat da bi bila popolna tišina. Ko pa vzamem kamero – šok. Detektor vlage parvi da naj dam ven kaseto. Ni kej. Brez posnetkov ptic. Vzamem foto. Iščem ptiče ki vreščijo na drevesu, približam – nič. Ne vem kje so ampak nobenega ptiča ni videti na drevesu. Obupam. Gremo naprej po reki navzgor, Criss gre nazaj snemat zvok ker menda to ful rabijo. Mi gremo naprej po reki, na drugi strani je vas, na bregu masa otročajev in delfini okoli nas. Vmes se na obali zruši 30 m visoko drevo, reka mu odpalkne zemljo iz korenin. Ni kaj. Tako gre življenski krog na reki. Par sekund, drevo zgine v vodo in se ne prikaže več ven. Tok ga odnese po reki ne da bi se prikazalo na površini. Ne predstavljam si, kakšne mase drevja, vejevja, zemlje se valijo z reko proti atlantiku. Ko pristanemo v vasi, narod prileze od vsepovsod. Prijazni. Gremo do bifeja (no ja, ena teta potegne iz skrinje par pirov prijazno hladnih po 5 solov), malo klepetamo in ugotovimo da bo vas zginila. Ko vprašamo kako to, povejo da je voda pač spremenila tok in da zdaj najeda obalo in je samo vprašanje časa kdaj bo pobralo cel otok – 400 hiš. Vlada jom dovoli da se premaknejo kam drugam, kaj dosti itak nimajo za vzeti za s seboj. Una teta je rekla da kako leto, dve pane bo ostalonič. Prva je šla šola, na bregu imajo še nekaj klopi iz šole, ostalo je že odneslo. Ni kaj, tako pač gre življenje naprej v teh krajih. Pobrali bodo pač kar se da in zgradili novo vas nekje za par let. Delejo itak nič pametnega, videl sem kako so prodali 4 kile rib za 4 sole – niti za pivo ki je pet ker je pač prevoz drag. Saj ni nobene ceste ali železnice, samo trajekti vozijo po eden ali dva na dan me Iquitosom in Pucallpo – cel teden rabi za to pot. Seveda vlači s seboj maso robe saj tudi enega cegla za bajto narediti ni možno dobit kjerkoli vmes. Ja, res se živi tukaj drugače. Domačini poveji, da se dela samo za v usta, 12 ur , plača z 8 ur. Kakšno socialno pa penzija. Jamie in Matt sta skakala v vodo z barke, saj je okoli kar globoko. Cela vas je bla navdušena, mi pa crkovali od vlage da o kamerah sploh ne govorim. Večerja spet super, krmenatliči in pečen krompir. Sladica – banane s pudingom. Še na eno pivce s pajdaši, par besed z malim filmarjem in ostalimi in lepo na barko. Ura je 8, noč ko pri nas ob 2 zjutraj, grem da si zapišem današnje dogodke. Slik imam dovolj, Valter spet muči , že tretjič mu prepisujem njegovih 4GB iz fotoaparata kar traja celo uro. Reke sem mu da naj že kaj izumi in kupi kakšen DVD kar mi bodo pojedli cel disk s temi prepisovanji sem in taj. Borutu dam slike delfinov in obale, on že ve kaj rabimo jaz pa tudi. Lih letat za plavanjem se mi ne da, raje slikam narod, naravo ali lepe panorame. Preklinjam samo fotič ker mam fleke na slikah in ne morem lepega posnetka sončnega zahoda dobiti ne da bi imel fleke. Resno bom pogledal, če mi lahko kjerkoli očistijo notranjost kamere saj mi gre že ful na živce ko moram gledat da na zgornjem koncu nimam svetle podlage. Bom videl kaj bo naprej. Popravljam zapiske, zdaj naberem že skoraj za celo stran na dan. Bom moral prve dni malo dopolnit če ne bo zgledalo kot da sem bil od začetka stalno pijan ali pa spal v sobi cel dan. Ja danes je Valentin in bi moral kašne rožice poslati kateri od punc ampak kaj naj sirota, resno bom moral pogledati na mail če me kaj oblegajo še posebej zdaj ko mam tak gusarski look. Bo že, cajta je še dovolj. Povem tudi da bo s karticami bolj slabo saj še nisem videl enga nabiralnik pa tudi razglednic ni.

15.2.07, četrtek

Nisem mogel spati, ponoči sem vzel MP3 in naložil malo balkanske romantike in Queta za relax. Soparno je bilo preveč, dež pa samo v daljavi. Uh kaj bi dal za en dober nočni dež da se operem na palubi. Ta voda od barke sicer gre ampak že zgleda tako čudno da te skoraj mine da bi se stuširal. Sedim na stolu, ugasnejo še generator in res carsko za relax. Ura pol dveh ko pricaplja Valter in gre spat. Mene še ne prime in še španciram po barki, vse mogoče mi gre po glavi. Nimam ravno domotožja v pravem pomenu besede ampak si samo predstavljam kaj počnejo drugi doma. Bomo itak notri prinesli ob kakšni večerni zabavi, saj vem da bodo vsi hoteli vedeti vse o tej poti. Slik bo kar nekaj samo na Canon sem pa že hudo jezen, saj me zeza vsak dan. Še XL1, ki mi je verno služina do sedaj je začel štrajkati. Danes smo se pobrali iz te vasi, ki jo bo odneslo. Na drugi strani reke so šli filmarji s čolnom snemat neke vodne lilije, men je kamera štrajkala in sem ostal na barki. Malo fotkam obalo, prihajamo na Amazonas. Do sedaj so bili to pritoki ki pa zdaj dajo skupaj tisto kar mi imenujemo Amazon River. Tambo in Urubamba sta dala skupaj Ucayalli ki je vse do tu kjer smo danes. Več kot 1300 km smo naredili, še dovolj joh ostane.Ko priplujemona mesto kejr prideta reki skupaj je kaj videti. To sta obe reki po 2 do 3 km široki, zdaj se to vodovje zlije skupaj in še močneje skupaj proti Atlantiku. Ucuyali teče nazaj gor ene 10 km in se obrne spet dol, toliko vode prihaja skupaj. Zdaj smo že blizu Iquitosa, dan dva pa smo tam. Naša Brazilska barka je tudi že na poti. Menda bo malo manj prostora ampak saj smo navajeni skromnih pogojev. Delfini ne spet zezajo, zdaj so že trije ampak sem jih dobil. Kašna slika bo že dobra.Po kosilu spet na zapiske in dremat, ostali an počitek in spat. Rabim ene par ur de se spravim nazaj k sebi in dovolj malo da bom ponoči spal. Lepo sem se naspal in grem ven na breg ker smo pristali ob eni vasi. Sicer je tu samo ena družina, ostali so kakšen kilometer naprej ampak so zelo prijazni. Rekel sem Alfredotu, da je tukaj idealno mesto če bo vozil turiste da jim naredi prenočevanje na obali. Imajo nekaj rac, kokoši, mačke petelina in seveda pse. Precej suhljate pasme gojijo tukaj ampak so kar prijazni do njih. Šel sem po kamero in foto da naredim par slik in nekaj minut posnetkov saj bova z Borutom pripravila par video-v po minuto dve ko bomo jutri prišli v Iquitos ki je menda precej drugačen od teh naselbin ob reki. Zdaj je to že Amazonas in to bo do izliva pri Belemu. Do tam pa še kar nekaj kilometrov in dni. Menda teče vse po planih, naša nova barka je že na poti iz Manaosa proti Brazilsko Perujski meji, kjer se bomo preložili. Internet nam nekaj nagaja zato sploh ne hodim pobirat mailov. Mislim da bo moj službeni predal kmalu nafilan in bom jutri malo počistil. Nazadnje sem imel 350 brezveznih sporočil, to je bilo v Pucallpi ko sem šel z Latifijem na pivo v Oriente del Sol. Vlaga je morilska in kakšen dež ponoči bi se prav prilegel da se grem malo sprat. Ta voda za tuš je namreč direktno iz reke prepumpana menda skozi filter ampak še zmeraj zgleda kot bela kava. Pohladi pa. Znoj ti prav najeda kožo tako da je pod nujno treba vsaj enkrat na dan ali dva pod tuš, če ne dobiš izpuščajo po koži. Danes je spet eno gojišče mrčesa tukaj in vse kar sveti je obdano z tisoči komarjev, mušic, brencljev in ne vem česa še. Alfredo mi je pokazal rsatlino, ki jo imajo tukaj kar pri bajti kot mi korenje. Njeni listi so domače zdravilo za malarijo. Pravi da je drugače več problemov z zdravili ki so močna in kar strupena kot pa s samo malarijo. Pravi da jo je on že imel in da je bil bolj bogi od stranskih učinkov. Traja teden ali dva, si zelo švoh in ne moreš nič. Včasih je bil edino zdravilo skorja kininovca, to so seveda zvedeli od domačinov. (Ja, švepess je to !) Sedaj je več načinov, mi imamo preventivne tablete ki jih jemlješ par tednov pred potjo , celo pot enkrat na teden in še par tednov po koncu. Malarijo ne prenašajo vsi komarji , menda samo anofeles ki je tak bolj velik. To sranje od mrčesa pa ti leze pod hlače, za ovratnik, brenči okoli glave – niti približne primerjave z čemerkoli doma pri nas. Luč pride zatemjena, tak oblak se nabere. Še na monitorju od Notebooka lezejo neke pošasti pa čeprav imamo mreže na oknih, klimatsko napravo ( ne marajo hladnega zraka) v vseh sobah in repelente po izbiri. Spet malo muzike za v ušesa in zalegnit, čeprav je pol desetih vendar tema kot v rogu.Jutri bom moral malo delati saj bom priravil material za Boruta. Danes sem končno poslikal tiste presnete rečne delfine ki so me zezali že od začetka.

16.2.07, petek

Končno prilezli do Iquitosa. Ja , res je mesto s 500.000 naroda, prestolnica province Loreto, velike kot 5 Slovenij. Simpatično mesto, mornarica nam je pripravila kar lep sprejem. Admiral, komandant tega območja me je pozdravil v čisti angleščini, zaželel dobrodošlico in nas pustil da delamo kar želimo. Zabavne so bile kadetke z zastavami, namreč samo punce so držale špalir po katerem smo potem šli do komande. Martin je prilezel iz vode z eno masko kot iz horror filmov, nam je šlo malo na smeh. No lepo smo se pozdravili in godba nam je nekaj zašpilala. Potem smo premaknili barko na sidrišče od Alfredota, kjer ima njegova firma svoj pristan. Konec. Vse se je razteplo po mestu ki je res malce drugačno od vseh do sedaj. Tu so v času kavčuk-booma živeli miljarderji (ja, miljarderji) ki so prodajali gumo amerikancem in bajno služili saj je narod delal na plantažah za drobiž. En od njih si je privoščil tam okoli 1880- 1900 kupit en kos iz svetovne razstave v Parizu in sicer »Casa di ferro« – železno hišo, projekt Eifell-a (ja, istega kot stolp v Parizu), narejeno v Belgiji in po razstavi prepeljano v Peru. Še sedaj stoji kot spomenik bahaštva takratnih gumi-baronov.Sedaj je malo drugače, časi gumi-booma so davno mimo odkar so pred II svetovno vojno odkrili sintetični kavčuk (ja, nemci seveda saj niso meli kje dobiti kavčuka). Tu spet priteče skupaj velika reka, tako da je Amazonka (tu se ji že reče Amazonas) še enkrat večja kot prej. Šel sem v mesto z filmarjema ki sta iskala ene panama klobuke in majce. Jaz sem hotel samo ne eno ali dve pivi. Kupil sem tudi box Marlbora saj tukaj na ulici vsi živijo od drobne prodaje in so za naše navade že malo nadležni. Videl sem sicer lepa ogrinjala ampak se mi ni dalo prerekati okoli cene z unimi prodajalkami in sem v miru popil pivo ali dva. Amerikanca sta seveda zašla tam nekam in komaj prilezla nazaj do večerje. Za tiste 5 dolarjev se mi pa res ne da voziti pol ure sem pa tja da bom kupil eno majico. Veliko je Kolumbijcev, po facah so drugačni od Peruancev iz Amazonije. Zjutraj je prišla mornariška barka in glej ga vraga, oficir ima na majici tablico z imenom Fatur. Jo, to bo pa nekaj našega in res je sin od enega Hrvata ki je 1949 prišel iz okolice Reke. Ne govori po hrvaško ampak je prav prijazen možakar 35 let, ki nam precej pomaga. Končno so našli tudi anteno od Mateje. Ja, skoraj. Sem vedel da bo nekaj narobe in res manjka vse spredaj na anteni. Ker je zadeva precej nerodna smo jo valili pol ure dol po stopnicah do barke in na streho. Prišel je tudi eden od obeh marincev da me pozdravi, to je tisti ki mu je žena poslala SMS da je zgubila otroka. Ni bil navdušen pa tudi SMS ga je čakal cel teden ker ni bilo omrežja. Javil sem se tudi jaz domov saj GSM dela. Nič posebnega pravzaprav, zdaj grem ven še malo ker je itak v pristanu dolgčas pa tudi v banki sem zamenjal 50 USA $ kar pomeni da lahko počnem kar precej potratnega recimo ena pizza ali pa burger bi se mi prilegla za spremembo. Tricikli drvijo sem in taj po 2 SOL-a kar je 150 tolarjev oz pol Eura po novem. Mesto zgleda kar cool pa tudi ta teden imajo karneval. Bom videl kako bo, vroče je seveda ko pes pa tudi vlaga je abnormalna. Jutri gremo naprej in mislim da je konc civilizacije za naslednje par tednov oz. do Brazilske meje. Denarja itak ne rabim ker imamo vse na barki razen za čike oz. kašno pivo. Bomo videli kako bo naprej. No in sem res šel na pizzo. Spomnil sem se kje je bila pizzerija ko smo tacali po mestu in res imajo pravo krušno peč in pečejo. Diši čisto pravilno pa tudi izbira je kar v redu. Naročim 4 letne čase. Brez sira. Dobim najprej hrustjave toaste popečene v peči, zraven eno cool omakco , mljac ravno za popit pivo. Zagledam natakarico, čisto lušno punco ke ene 20 let ki začne nekaj razlagat pekom – seveda so pozabli na mojo brez sira. Vedel sem da bo treba še 10 minut več. Pa je prišla, lepo dišeča hrustljava. Ne za lakoto ker jemo itak dovolj, samo za potolažit možgane z okusom. No saj sem jo zadovoljno pospravil, potem pa počasi do obale in večernih bifejev kjer sem že bil popoldne. Ni se mi ravno dalo preveč, popil sem še enega San Juana od 0.6 litra, se otepal ponujalcev vseh sort, pomežiknil ene trem bejbam ,se pozdravil z enimi evropejci in odbrzel s triciklom nazaj do pristanišča. Gor pa pod tuš pa spat. Ostali so bli itak nekje ven v mestu.

17.2.07, sobota

Vstal zelo zgodaj za te razmere, že ob pol sedmih. Ni se mi dalo poležavat, cimer je prilomasti ke ob 5 zjutraj. Mende so šli na tist ritual v džungli s šamani in neko drogasto pijačo, ostali pa še po nekih krčmah. Zalegnil je in zjutraj ni šel na plavanje. Sicer smo itak do 12 pacali po pristanu, marinci so spet prišli, privlekli enega za anteno in seveda je ugotovil kar že vem – ne more delat ker manka pol oddajnega dela. Bomo pač preživeli do Brazilije, tam se bo menda možno priheftat na anteno od streaminga in bom malo več na netu. Ne da se mi namreč davit Boruta kot to počnejo vsi ostali. Zato sem vzel lepo USB ključ in odtacal peš po ulici in do prvega Interneta. Bolj bogo je zgledalo in je tud bilo, komaj sem prepisal 120 kb na ftp, da ne zgubim zapiskov. Danes so velike rošade na barki, nekaj posadke se je zamenjalo, Hollywood pa ma svoj projekt: Russ leti za L.A. z posnetki, John in Paul bosta popoldne z letalom snemala plavanje in menda tudi še dva dni, Mateja je pa ostala v mestu dokler pač ne pride za nami , Corradota še ni oz. je na poti, prišel naj bi v dnevu ali dveh. Do kosila med vožnjo malo dremal na palubi in malemu razlagal kako dela SAT TV – od satelitov do IPTv-ja. Mali kar spreten, pravi da mu posli kar grejo, za sproti je z webom, ma pa še eno štacuno za gradbene zadeve. Pravi da je navdušen da lahko takole gre naokoli in ga zanima kako se živi drugje. Po malem je zaspal, saj so ga včeraj oropale ene punce oz. njihovi frendi – sicer samo za 40 SOL-ov, tako da se ni preveč sekiral. Po kosilu se spravi Martin v vodo, Jamie ves zaspan prileze in gre na čoln, ostali se počasi poskrijemo po kabinah, po 4 pa bo priletel John z hidroavijonom da posname z lufta kako se mi to gremo. In res. Ko se zbudim okoli 4 se pripravljamo na famozni prihod filmarjev z letalom. Ha , prileti ena kripa od hidroavijona. Zunaj zgleda v redu, John pa ima izpit in pozneje pove da je bil ves presran ker je pol lučk svetilo rdeče, pritisk olja je tulil nekaj – skratka bl nevarno letet in snemat kot vse anakonde in piranje skupaj. Sem mal pobral s fotko in kamero, da bomo potem nametali kaj skupaj ko bo šansa za dat video gor. Ko je letalo končno odropotalo gor in dol za tiste par minut snemanja in sta John in Paul zlezla na čoln in na barko, je možakar počasi odropotal proti Iquitosu. Unedva sta bila vsa happy de sta prlezla živa saj sta zvedla da je sicer drug pilot ampak od iste firme ta mesec počil dol z dvema filmarjema ki sta žalosno končala, pilot si je pa polomil kosti. Avijon fuč, padli v vodo. Kamermana – muerto. Žalosten konc če zaradi ene stare leteče kripe končaš v reki ki si jo hotel ovekovečiti. Pristanemo v prijaznem kraju, malo naselje, par hiš. Alfredo pove, da je živel tukaj v mladosti, zdaj pa je tukaj njegova svakinja in mož. Imata še tri odrasle otroke, ki pa vsi živijo v Iquitosu, delajo v turizmu saj je tu kar precej obiskovalcev od povsod. Najprej so me presenetili vodni bivoli, ki jih poznamo samo iz Azije, pa mi pove Cesar (to je gazda) da so jih kupili iz Brazilije kamor so jih pripeljali iz Indije. Zadovoljno mulijo travo, po njih hodijo ptiči, nekakšne male čaplje, in jim odstranjujejo mrčes iz kože. Zato je skoraj na vsakem bivolu en ptič. Že bolj zabavna je pa štorija od tega kraja, saj imajo v tej hiši legalno destilacijo za rum. Ja, zadaj za hišo raste sladkorni trs, pod streho tam zadaj je pa predelava. Cesar nam z veseljem razloži kako to počnejo, ponosno pokaže tudi 150 let star angleški stroj na konjski pogon za stiskanje soka iz sladkornega trsa. Pove nam, da se to dela ponavadi ene 2 ure, da nebi konj preveč opešal pa tudi v dveh urah pripravljenega soka je ravno prav za postopek naprej. Deli se na dva dela, oni namreč ne pridobivajo sladkorja ampak samo pijačo in melaso. Za pijačo se pusti sok, ene 200 litrov v enem lesenem deblu, podobnem drevaku za 20 ur da fermentira. Zadeva je podobna vrenju mošta pri nas. Po 20 urah (ker je tu precej toplo gre tu malo hitreje, pri nas mošt rabi več pa tudi vino je bolj delikatno od soka) spravijo z loncem to v destilacijski kotel, podoben naši žganjekuhi. Saj kaj drugače tudi ne more biti, saj je postopek enak samo surovine so druge. Tako pač pridno destilirajo alkohol ven iz fermentiranega soka. Ko nehajo, se ostanek zavrže in začne znova. Pijača se nabira skupaj oziroma se določi, kaj bo z njo: nekaj je čisti špirit, nekaj je 40 % ko naš sadjevec, nekaj pa zmešajo z enimi travami in destilat ima okoli 18%, tako kot močnejše vino ali pa mekana slivovka pri bosancih. Aroma je zanimiva, ni ravno un smrad od ruma ko pri nas, pa tudi ravno Bacardi ni. Da se piti in je še vedno precej sladko. Drugi produkt je pa melasa. Vedno sem mislil da je melasa ostanek proizvodnje sladkorja in iz nje delajo rum , pa mi je Cesar povedal, da se takoj določi ali bo fermentiral sok v pijačo ali samo segreval da dobi melaso. Melasa je torej sirupu podobna sladka raztopina, ki se dobi tako da se nefermentiran sok segreva toliko časa, da odhlapi voda da ima vse skupaj okoli 60% sladkorja. Zadeva se že malo vleče kot karamel ali pa med samo okus ima čisto svoj. Liter une pijače »6 trav« stane 20 SOL-ov kar je čisto sprejemljivo, pa še za pokušat ti kar nalivajo zastonj. Grem spat, da se malo oddahnem.

18.2.07,nedelja

Zjutraj se pretegnem ko gre Valter ven in grem pritisnit par slik jutranje zarje. Da ne pozabim kaj je še Cezar povedal, da mu vse pokupijo ali domačini z vasi ali pa turisti ki pridejo z barkami po vodi. Te barke so že malo drugačne kot v zgornjem toku reke, saj smo videli prave morske cruiserje iz Jamaice pa tudi rečne ladje so že kar luksuzne, za ene 50-100 kar zahtevnih gostov skrbi ke do 20 posadke in je doplt večja od naše »Chicito Lindo«. Potujejo do Manausa v Braziliji ali pa navzgor ampak verjamem da več po reki dol saje je do Pucallpe ali Atalaye precej dolgcajt za take goste. Domačini se pa itak vozijo z ferry-i to je trajekti ki po navadi ne peljejo nobenega avtomobila ampak samo jate sirotinje in turistov ter vse mogočo robo od kokakole pa do svinj in banan. No po podpisu potrdil in požirku ruma se spravim na barko da v miru poslušam malo muzike in zapišem današnje dogodke in opažanja v moj PC. Borutu dam slike od danes, bo že dal kaj na Web će bo hotel al pa tud ne, jest sem namreč precej na relax tukaj – nimam kakšnih hujših zadolžitev razen uradnih fotk po sprejemih in naravo ter dogodivščine ob reki. Videa mam pa itak do sedaj samo 3 ure ampak bova že kaj spacala skupaj ko bodo razmere za upload na web bolj ugodne. Čaka nas še en teden, po tem je pa ena stran reke Kolumbijska. Amerikanci bi radi šli na obalo v Kolumbiji ampak to bomo še videli, mamo še kar nekaj dni do Leticie. No v miru sem pričakal kosilo, vmes sem spet preklinjal vlago in kamere. Mimo je prišla kolona 3 bark med njimi tudi cruiser iz Jamaike, ki je seveda oddrvel mimo dol po reki. Malo grem spat ko pridrvi čoln in na njemu Corrado iz Švice. Lepo ga pozdravim , saj sva skupaj trpela že Kitajsko. Z nami bo ostal do Manausa, potem gre nazaj in vmes po pisal novice za nemški trg. Borut je spet imel intervju, skoraj vsak dan se nam javljajo da bi radi vedeli kako nam gre. Z webom mamo malo težav pa bo že. Na ladji so nam pokazali lokalni časopis kjer je bila slika kar z weba sneta, seveda se ne vidi skoraj nič. Popoldne me vržejo ven, da smo pristali pri eni vasi domačainov. Sliši se precej hrupno razgrajanje in na obali množica rogovili ob reki, se obmetava z neko travo in poliva z umazano vodo. Menda je danes neki praznik, tudi v Iquitosu se danes zaključuje karneval. Tu je seveda malo drugače, blatni precej nažgani domačini lezejo na barko, vabijo da bi šli k njim in lumpali skupaj. No ja, glih navdušen ni nihče, damo jim raje eno veliko Inka kolo ampak Valter se pa opogumi in z eno popackano domačinko odtanca v lopo kjer so vsi in plešejo na enostavne udarce po vseh mogočih ropotalih. Pred kočo na bregu tudi stoji nekakšno umetno drevo s plahtami pobarvanimi precej pisano, vmes pa visijo plastični lonci in lavorji od pranja. Ni mi glih jasen namen tega praznika, bolj bo pustovanje. Mularija se zabava, ta stari so pa kar nažgani, tudi v vodo skačejo. Moja roba je malce predraga da bi me vrgli s kamero vred v vodo zato na varni razdalji naredim par posnetkov, podarim ene par cigaret domačinom in slikam zanimive obraze firbčnih mladenk. Leta jim ni mogoče določit , vse je od 12 do 20, tam okol 17 pa že nosijo s seboj malo dete (no ja, mogoče sestro ali brata). Vroče je standardno, tudi oblakov ni zato peče precej. Ko končamo s plavanjem pa Alfredo pove, da gremo v naselje 20 km stran, da je tu ob reki prenevarno. Mislim da so tu bolj divji kraji, pa tudi prihajamo v kraje kjer bo blizu Kolumbija. Tu se vali dol gomila drog in mafija nič ne sprašuje kaj in zakaj je kdo tukaj. Če si jim napoti te pač ni več. Ker Alfredo redno vozi turiste gor in dol po reki že ve, kje je bolje da nas ni, kje pa že najde kraj da pristanemo in kaj vidimo oz. jom pustimo kakšen cekin. No, večjih problemov ni bilo, tudi ne pretiravamo z nasilnim fotografiranjem ali radovednostjo, vedno vprašamo če je primerno in če dovolijo obiskati recimo hišo kjer stanujejo. Bifeji so pa itak samo dva stola pred bajto in mogoče stara hladilna skrinja in seveda pobarvani s predvolilnimi napisi »Glasujte za…« po celi steni. Prilezli smo do naselja in res je kar veliko. Hrušč po mestu je najavljal, da se nekaj dogaja. Noč je že padla in Koradom in Jaimejem se počasi odpravimo na breg pogledat kaj to je. Začuda visoka obala venda vsa betonska roba bolj bogo narejena in podrta tako da sem čmoknil v kanal ob poti. K sreči se nisem nič kresnil in smo šli po stopnicah navzgor. Na vrhu pa seveda »Plaza de Armas«, cerkev in zadeva podobna pustovanju in kurentom skupaj: pol naroda v povorki v oblekah duhov in z maskami, stali pa maškare malo bolj po domače- moški z modrci in umetnimi lasmi, neki strahovi, maske. Precej nažgano so tudi delovali, zgleda da je to pač praznik in izgovor za uradno popivanje. Mi trije smo zavili k najglasnejšemu šanku, popili dva ta velika piva in se počasi odvaliili nazaj po temi do barke. Ura je bila šele 8 ampak noč seveda kot da je 3 ponoči. Sopara, zato sem se malo razkomotil na palubi, ni se mi dalo z jato ostalih plezati nazaj do hiše. Ja. Hiša. To je od enega mednarodno priznanega domačega umetnika hiša ki je iz treh velikih poslopij narejena v stilu domačih hiš. Na sliki jo je bolje videti kot opisati. Notri ima atelje, galerijo, sobe in vedno kakšne obiske, menda do 100 gostov. Jaz sem v miru poslušal muziko, en cigaret in ležat, saj je blo že okol 11h.

19.2.07, ponedeljek

Spal sem bolj tako, se pozna če grem zgodaj spat. Za danes zjutraj je najavljen obisk vasi više gori po pritoku, ki ima bolj črno vodo in se lepo vidi kje se meša z Amazonko. Tu smo motovilili ene pol ure z ladjo , spet režiser pošilja ladjo sem in tja. Na bregu nas čakajo domačini v slamnatih oblekah in popacni z rdečo ilovico. Martin priplava brez obleke na obalo, zleze ven in vsi skupaj oddrvijo po bregu do naselja v plemenski šotor, kjer veselo ropotajo in poplesujejo. Martin se z njimi veseli nekaj časa, potem jo mahnemo nazaj na breg. Vmese mladina seveda vestno ponuja razne spominke – od krokodilove lobanje pa do loka s puščicami. Ne bi niti opazil ker se trudim s snemanjem, pa je Valter privlekel vse sorte robo v sobo. Zleknem se malo in pripravim tele zapiske, predem pozabim saj se stalno nekaj dogaja. Zdaj drvimo z barko naprej in plavanje se začne. Ha , res se nam dogaja. Vidimo oblake ki prihajao z obale, strele začnejo sekat, zgleda da bo prva večja nevihta. In je že tu, poberemo Martina. Malo prevelika za nas, najprej nam odnese pokrov od čolna ki je na palubi, ta pa potrga še anteno in steber. Vse skupaj odleti v par sekundah in potone v reki. Barka se začne nevarno zibati zato jo naši pomorci jadrno ucvrejo proti bregu, kjer se hitro prislonimo na obalo. Domačini nas čudno gledajo, ene bejbe prav pomenljivo razložijo, da je danes še vedno festival – kar pomeni naj pridemo na obalo žurat z njimi. No mi se najprej previdno privežemo, vmes seka ko hudič, veter piha in kaplje začnejo bolj na debelo. No, prva prilika za tuš na prostem. Grem po šampon, se razmažem po laseh in junaško na palubo. Uh kako paše, ko te dež pere in hladi. Ostali me gledajo malo čudno ampak kva me briga. Poštimam se in potem neha padat, gremo na obalo preko enih čolnov in skoraj zletim v reko. Na bregu malo španciramo sem in tja, še vedno nas vabijo do bajte kjer tuli muzika. Dam za pivo in Alfredo pojasni kako pač tukaj živijo – ženske skrbijo za hišo, žen je lahko več, moški pa delajo na poljih ali lovijo ribe, skratka familija je ena bajta – po naše bolj kolišče ker tu so vse bajte (zidanega ni nič) dvignejene na kolih pa ne toliko zaradi reke, ker točno vedo do kam pride lahko reka, ampak da se bajta bolje zrači, strehe so striktno iz posušenih palmovih vej, sten je bolj malo ampak zračno je pa res. Po navadi je ene par prostorov, s strehe visijo dol mreže za spat, je tudi soba za familijo ampak zgleda da spijo kar na verandah. Živali imajo svojo bajto kje blizu, WC je tudi tam malo stran. Kurišče za kuhanje je navadno stran od bivalne hiše, zgleda kot pokriti roštilj ampak kurišče je drugačno, bolj kot neke vrste kovačija. Mogoče imam kje sliko, bo takoj bolj jasno kako to zgleda. Ko vidimo doktorico Matejo , vprašamo če ima kdo od domačinov kakšne bolj čudne težave in en mladenič pove, da ima njegova 18 letna žena težave z vidom in spominom. Ker je Mateja specialist za nevrokirurgijo prosi tega fanta, naj kasneje pripelje ženo naokoli na pregled. Ta pove da bo moral po njo s čolnom in se zmenimo naj jo kar pripelje. Po večerji res prideta in s seboj prinese malo dete, 1 mesec staro. Mateja me prosi če grem fotkat ko bo delala pregled, to rabi za se. Alfredo je za prevajalca ko naroča Mateja kaj naj mlada mati počne in ugotavlja da ima verjetno tumor ali nekaj takega in naj gre v Iquitos k nevrologu. Alfredo jo prosi, da naj ji raje da kak aspirin ali vitamin da jo ne bi preplašila. Tukaj pač živijo malce drugače, ni bolniške in doktorja se plača in verjetno ve da ne mora mladi par plačati niti vožnje do mesta kaj šele zdravnika. Umaknil sem se , mislim da čaka še en mladenič da bi ga pogledala. Saj ni kaj storiti, samo slučajno smo se ustavili da pobegnemo neviihti. Še vedno treska, videl bom kaj bo še z vremenom in večerom. No vreme se je malo umirilo in z Alfredom greva na breg na eno pivo, bolje rečeno pogledat kaj se tu dogaja. Noč je že, muzika svira tam v koči in prosijo me, če lahko pokažem fotografije. Obljubim da za po večerji in grem jest. Večerja klasično dobra, ne vem od kje mož jemlje ideje, danes je bila govedina v omaki z breskvami in razne solate ter riž in pečene banane. Lahko bi se kar napokal, pa se vedno malo nazaj držim in na vagi se že pozna – 94 kg. Grem torej v mojo kamro po računalnik, previdno plezam po blatni deski na breg in zlezem v kočo, kjer se že zbere kakih 15 domačinov, pripravim slike, dam podlago »Best of 80« in spustim slide show. Ker gremo od začetka, jim moram razlagati od kje smo, kako smo leteli, kje smo vse bili in ob pogledu na Limo in Pucallpo ter Atalayo so vsi vzhičeni, to so za njih mesta ko za nas Pariz ali London. Iquitos in Peros že poznajo, saj je tam pač sedež njihove uprave pa tudi zdravniki in ostalo. Tudi prvi nakupi so v Perosu. Slike kjer so ladje poznajo, kar po obliki vedo katera je Henry II ali Tucano saj plovejo mimo vsake toliko dni. Alfredu naročim da jim pove da so to slike ki gredo v svet in kažejo njihovo deželo in še posebej Amazonske kraje vsem, ki spremljajo našo pot po internetu ali časopisih. Po dobri uri – slik je kar blizu 2000, se pozdravimo in zlezem nazaj na ladjo. Malo še naokoli po barki, pa slike Borutu pa spat.

20.2.07, torek

Sedaj smo že utečeni, sploh ni važno kateri dan je, samo nedelja je ponavadi drugačna če kje pristanemo. Mesta ali naselja pač ob vikendih zvečer zahrumijo z vsemi zvočniki do 100%, pa če tudi v sosednji bajti spijo mali otroci. Zjutraj torej po zajtrku klasična posadka Valter, Mat (ali Jamie) in dva krmarja na barki tako kot vsak dan oddrvi z Martinom, ga spustijo v vodo in plutajo tam do pol dvanajstih. Po tem rata svinjsko vroče, tako da je skoraj nesmiselno plavat pa tudi uni na spremljevalni barki se lahko stopijo. Ob kosilu je bolje počakat eno uro, če ne bi bil Martin že osmojen do konca. Že itak se skriva v vodi pod klobukom in z cunjo preko obraza, spremljevalci pa pod streho male barke. Mat je všeraj popoldne skočil v vodo da se ohladi, Valter pa gre itak samo dopolne na barko, po kosilu pa vedno spat »samo do dveh« – pa navadno kar potegne do ene štirih. No za prvi mesec mislim da nam gre kar po pričakovanjih, mislim da imamo po planu celo par dni v dobrem, to nikoli ne škodi ker kaj pa vemo kaj nas še čaka. Včerajšnja nevihta bi nam lahko v hipu obrnila barko in nas z vso robo vred vrgla kje na breg ali celo v reko. Ni bila ravno presenečenje, saj so nam najavljali močan dež za vsak dan pa smo ga dobili šele po skoraj enem mesecu. Menda bo v Braziliji bolj redno padalo, bomo videli ko pridemo tja. Še dober teden mora biti Peruja, potem je mejna reka z Kolumbijo in tromeja Leticia, Tabatinga in neki San … Tri mesta so skupaj, vsako v svoji državi. Bomo pač pogledali. Veselo naprej, po reki navzdol. Široka je že ko vrag ampak to menda še ni nič proti Brazilskemu koncu. Plutali smo lepo sem ter tja, spet sem v miru pogledal film iz moje zaloge in počival. Popoldne smo se ustavili na bregu in kupili dva živa piščanca, ki jih je gospodar veselo lovil po dvorišču. Borut je nastopil kot kupec, filmarji pa vsi zavzeti in neutrudno snemajo. Odrinemo in spet na reko, se kar malo vleče saj je spet vroče kot v peklu. Uni pač plavajo, mi pa tudi po svoje. Mateji sem zrihtal tiste kablovine da lahko snema slike, zdej bo ja dala mir dokler ne pride Latifi drug teden enkrat. Mi se torej počasi valimo proti Kolumbijskim obalam. Bregovi so tukaj ke do 50 metrov visoko tako da ni več obala samo močvara ampak imajo nekateri kar prijazna domovanja na bregu, lepo zidana, ograjena in kakšne živali okoli hiše. Videti je tudi žage in male pristane za les, očitno se tu že malo več posluje. Tudi domačini niso več samo indijanska plemena iz džungle, več je že priseljencev čeprav ravno Evropejcev ali Američanov seveda ni. Tudi Afričanov, črnih, smo videli praktično nič, menda tudi plantaže zgoraj ob reki niso imele sužnjev iz Afrike za razliko od Brazilskih plantaž. Reka je kar malo dolgočasna, pritoki pa pridejo navadno bolj temne barve in se vrtinci potem mešajo. Priplula je ena velika morska tovorna ladja in smo se kar fino zibali, saj ta brka ni za valove. Večerja klasično okusna, govedina v omaki z pire krompirjem, solata, riž, banane. Ne, lačni pa res nismo. Mestece ni kaj posebnega ob obali par bajt, vojaška baza s helikopterjem kak kilometer naprej. Kaj več kot na eno pivo se ne da narediti, ura je šele 9. No ob 10 ugasnejo generatorje in počasi se odvalimo na barko ki je zavezana za drevo. Upam da nas bodo danes pustili na miru, en dan prej so nam odrezali špago, verjetno jih je motil generator ki dela celo noč, da preživimo na klimah in naši eketronski opremi. No takrat so naši mornarji po kakšne pol ure pogruntali da nismo privezani in smo pač odplutali drugam in se ob 1 ponoči privezali za en drevo.

21.2.07, sreda

Ja, precej dolgočasen dan. Nič posebnega ni v planu zato zjutraj skočim na eno kofe in marmelado, jajc se mi ne da čakat saj nisem vajen jesti zajtrka. Malce klepetam z Alfredotom, primerjam Kitajsko z Amazonasom. Precej ga zanima, zlasti ko ugotovimo da navsezadnje tukaj ljudem nič ne manjka, hrana jim pade z neba, za tiste par rib pa se tudi ni treba ravno preveč trudit. Manjka seveda edukacije, resnega planiranja in neke vizije od česa naj bi Peruanci živeli, ne samo tistih par % ki so miljarderji. Ostale v miru pustijo v nevednosti in naseljih ob reki, obenem jim pa pobirajo drevesa in nafto po Amazonski dolini, nazaj jim pa dajo kakšne drobtine denarja za eno betonirano stopnišče ali pa spomenik na Plaza del Armas, ki je v vski vasi. Poprečni Amazonski peruanec namreč dela na dan 12 ur, plačan je za 8, denarja je ravno za tisti dan, domačini ob reki pa še to ne. Pač posedajo sem in tja, ulovijo kakšno ribo, naberejo tri banane več kot rabijo in jih prodajo sosedom za eno pivo. Šolo jim pa reka odnese. No počasi se bližamo krajem, ki so bili pod Peruansko oblastjo , pa so jih v 30 letih nekako prepustili ali prodali Kolumbijcem, da imajo izhod na Amazonko. Se mi je že čudno zdelo kako so začrtali mejo med Kolumbijo in Perujem pa sem zvedel da so se pogodili z Kolumbijci da jim pustijo malo obale in mesto Leticia ki je bilo prej Perujsko. Na meji se pač veselo trguje – legalno in na črno. Kolumbija pa ima tako možnost izvažati pridelke iz svojega dela Amazonske kotline direktno na ladje na Amazonki. Nimam kaj za počet, očistim fotoaparat da bi končno delal kot je treba. Po kosilu se pa spravim reševat prenosni disk, saj imamo resne težave z branjem nekaterih podatkov z njega. Počasi prenesem vse moje podatke na notebook, z Borutovo šaro so pa težave. Tako zapravim celo popoldne in nekaj večera da bi kasneje lahko formatiral disk. Kar je pa č je. Borut in filmarji telovadijo popoldne s piščancem na vrvi in barvo za kri. Potem gredo posnet scene reševanja pred piranhami, zlivajo barvo v vodo in posnamejo pač kar koli že. Me ne zanima, to je itak samo za film. Večerja v redu. Glej ga zlomka, GSM je začel vleči en Brazilski signal. Javim se domov, Luka seveda benti kaj ga ponoči ven mečem. Jas sem srečen da slišim en domač glas in da je doma vse v redu. Tudi uro bomo premaknili, saj je Brazilski čas za eno uro naprej. Zvečer spet na palubi za posadko vrtim slike in poslušamo Kingstone.

22.2.07, četrtek

Zbudi me Valter, ki začne pospravljati šaro skupaj. Ker bo šel na barko z Martinom, si je pospravi robo skupaj, da jo bo lažje na Brazilsko barko prenesti. Mene to še čaka, se mi pa nikamor ne mudi . Grem lepo na en cigaret, zapišem v PC dogodke od včeraj saj se da prav hitro pozabiti če vestno ne zapišem vsak dan kaj se je dogajalo prejšnji dan. Na zajtrk z ostalimi se mi seveda ne da, saj nisem lačen, na silo pa ne jem. Danes bo itak dovolj ceremonij z vsem saj pridemo na mejo in kasneje v Tabatingi tudi preselimo vse skupaj na drugo barko. Ta nas menda že čaka, torej je uspešno priplula iz Manausa do meje. Ker je tu tromeja, bomo verjetno skočili malo v Kolumbijo, če ne drugega na eno kavo ali pivo in se slikali za spomin. Zdaj se spravljam tudi jaz pospravljati cunje in tehniko da kaj ne pozabim. Ostali cvikajo, da bi jim posadka zdaj ko se poslavljamo kaj odnesla, navadno pa je vsak itak sam kriv če pozabi kaj v omari ali na sobni omarici. Jaz imam itak samo kramo za računalnik, Borutu bom pomagal za tiskalnik in kable, Mateja pa itak upa da bom jaz vse zapakiral nazaj v kartone kot so prileteli iz Amerike. Menda bodo težave tudi z elektriko 110/220 V. Bom videl. Če bo treba bomo spet potegnili denar iz žepa, kaj prida razen za tehniko do sedaj itak nisem zapravljal. Ostalo je pa itak samo za kakšno pivce ali pa za cigarete. Za spominke bo še dovolj časa, nisem kot Valter ki ima že sedaj za celo vrečo enih ropotij od maske, loka in puščic pa do kaymanove lobanje. Jaz imam dos sedaj samo par kamnov iz reke, kot sem obljubil frendu z Vrhnike. Na reki namreč ni ravno skal ali apnenca, vse je samo droben prah, posušen mulj ki se vali dol po reki. Bom že pobral po tleh kakšna semena kot v botaničnem vrtu v Rio de Janeiru pa bomo imeli doma kakšno čudno drevo ali rože. Mislim da imamo 3 dni fore in da se nam danes ne bo ravno mudilo naprej plavati, saj bo precej ceremonij z prehodom meje in selitvijo opreme. Začenja se avantura, prehodi meje. Perujci so nam poštampljali potne liste in zaželeli srečno pot. Najprej smo šli v Leticio v Kolumbijo, Amerikanci rabijo namreč Brazilsko vizo in tam je ambasada. Šel sem zraven in Corrado, čeprav midva ne rabiva nobenih viz in da vidiva kako se živi tam. Presentljivo dobro. Imajo avte, ceste, motorje in vsi – tudi sopotniki imajo čelade. To je tromeja brez formalnosti, nobene rampe ali kontrole. Sicer so neki mejni policisti samo nihče nič ne sprašuje. Šla sva na pivo in za dolarje se da kaj dobiti. Njihov denar je peso in imajo velike številke – pivo je 3000 pesov to je slab dolar. Amerikanci so se motovili tam do 12h, nama je bilo že fino dolgcajt. Peljali smo se nazaj na barko v Peru, treba bo namreč preseliti opremo na Brazilsko ladjo pa tudi svečani sprejem v Tabaringi je bil predviden za popoldne ob treh. Nebodigatreba dež je začel padati ravno ko smo prelagani opremo in ostalo na malo barko. Mateja je imela seveda za celo barko sama robe, vlačli smo dol ko bebci. Mojega je bilo malo, ena torba in tehnika. Tako smo ob enih prvič prilezni na novi dom, Brazilsko barko – imena si nisem zapomnil, ga bom že zapisal. Zgleda manjša od Perujske vendar ima manj prostora a je lepše urejena. Sobe so precej manjše vendar zame bo v redu. Izbral sem si vrhnji pograd, sem pač navajen danimam koga nad sabo. Na ladji je precej opreme Brazilskih Internetarjev, o tem kdaj pozneje. Pripravimo se za svečano plavanje od meje v luko, kjer je pripravljeno vse za veliko svečanost. Začnemo točno na tromeji na vodi, Martin plava pod Brazilsko zastavo ki je med dvema čolnoma mornarice in potem naprej proti pristanu. Tam je že množica naroda, napovedovalec tuli v mikrofon in treska samba. Pre Martinom gre naša nova spremljevalna barka in na premcu ena lušna bejba kakšnih 18 -20 let oblečena samo v neko perje. Vsi seveda bulijo ko zmešani, kamere škljocajo nonstop ampak to je šele začetek šoka. Ognjemet s petardami najavi prihod na obalo. Ko zleze ven je tam špalir takih bejb !. Gre med narodom do odra. Ja, Brazilci znajo to narediti in začne se žur. Plesalke v perju začnejo nastop na odru, iz zvočnikov grmi samba, cela obala je polna naroda, prava paša za oči in kamere. Letam sem in tja, pofotkam 250 slik kar je rekord. Gremo na ladjo in se malo pripravimo. Kuhinja spet krasno dela in odlična korenjeva juha za začetek. Do večera mir in malce po obali. Borut je že menjal nekaj denarja, pravi da je tečaj boljši v Kolumbiji, bomo šli jutri, posodi mi 50 realov, to je 15 dolarjev.Pospravijo zvočnike od prireditve vendar tu je nek turistični center in možakar začne nabijat solo na syntu celo popoldne in večer. Zasedem strateško mesto na terasi in pivo na pivo. Imam samo pedesetak brazilskega denarja, nekaj Solov mi je še ostalo iz Peruja. Vse velja in ni problemov za pivce ali dva, problem je samo ker je pedesetak realov za njih kar dosti in nimajo drobiža sa je pivo po 2-3 reale, končno mi zamenjajo tudi to. Privalijo se Američani ki so končno dobili vize za Brazilijo in to hrupno proslavimo. No mi se odločimo malo počakati zvečer pa nazaj v Kolumbijo kjer je bolj živo. Zbere se nas cela jata in odbrzimo s taksiji in enimi lokalnimi bejbami, čisto spodobne punce, ki so prej sedele na terasi in jih je zabaval mali modrooki Criss s plesanjem na odru. Z nami naj bi prišle še dve Kolumbijke, ki sta snemale sončni zahod in intervju z Martinom. Bo že. Zasedemo spet en plac v veliki diskoteki, pivo je po dolar kar ni drago za lokal. Naroda, tudi domačega je kar nekaj, to so vse 20+, primerno urejeni tud lokal je čisto cool – neki kot tri Globali za 200 folka in zunaj na parkirišču par avtov in ene 100 motorjev. Glazba je latino in ples je na vrhuncu. Nalivamo se s pivom in poskakujemo po plesišču, vsi so navdušeni ko vidijo kako se trudimo. Nobene panike, nobenih čudnih fac, vse se lepo zabava. Bejbe se počasi zalepijo za naše mladce in ko ob enih ponoči počasi gledamo da bi šli, se mladci odvalijo na eno stran, midva z Valterjem pa spodaj iščeva prevoz. Tu je moto taksi, sediš zadaj. Ker ni dveh, zlezeva oba na enega, tip pravi da ni problema. Ja. Prvi ki ga srečamo je policist. Nekaj razlaga, bi nas tudi spustil ko vidi da šofer ni pijan ampak mimo pride en z motorjem in pomahamo pa ustavi. Ni bil taksi ampak zlezem gor in oddrviva (no ja, vozijo precej previdno in čisto ok) čez mejo do luke in barke. Dam mu nekaj drobiža ker je bil prijazen in spat v mojo kamro.

23.2.07, petek

Zbudim se ker mimo prileti Mateja, rada bi enim doktorjem pokazala Rosseto pa ji nekaj ne dela. Zlezem iz kabine, poštimam škatlo popijem jutranjo kavo. Danes malo relaxa, plava se samo popoldne, moramo nabavit robo za dalj časa in zamenjati denar seveda. Najprej se naložimo na motorje, ki nas peljejo do policije, kjer nam poštemplajo potni list, izpolnijo ene obrazce in zaželijo srečno bivanje v Braziliji. Mototaxi me pelje v Leticio menjat denar. S seboj imam 600 USA $, saj bo od sedaj naprej samo Brazilski denar. Ja lepo ampak v menjalnici teta sploh nima za 600, mi menja samo 200 $ po 2,30 no sosed najde še nekaj po 2,31 in sem hipoma polnih žepov bankovcev po 20 in 50 realov. Grem kupit dve šteke cigaret, same neke eksotična imena Derby, Royal, Marshall – čeprav je fabrika Phillip Morris ista kot od Marlbora ki ga nimajo nikjer. Čudno, morajo že imeti nekaj za bregom da v tujini ne proizvajao istih znamk. No prilezem počasi nazaj in se malce razgledam po pristanu, Borut in Miguel sta šla itak po nabavo piva in ostale robe za nas. Brazilski sponzor Real nam je itak dal ene 5000 2 in 3 litrskih steklenic brezalkoholnih pijač, vsa paluba in trup barke je poln. Grem še malo naokoli, najdem enega prodajalca ražnjičev, prav prijazno diši in ne morem mimo da nebi malo zagrizel. Dva reala za dva ražnjiča z rižem in omako je itak zastonj. Spet na pivce in nazaj na barko. Ob 12h že malo čakamo, Martin naj bi popoldne plaval, vsi se ubadajo s tem, Mateja pravi da ga nekaj zdravje matra. Zlezem v kabino, poberem Pckota in natipkam tole da ne pozabim. Ko bo net delal bom že poslal, Lukata sem itak poklical ker me nekaj zeza pošiljanje e-mailov. Končno startamo, spet imamo uno bejbo na ladjici za spremstvo. Zadeva se počasi postavlja na svoje mesto, do Manaosa imamo 1700 km, vmes bo bolj nič in to 3 tedne. Grem gor pa dol po barki, ob 5.30 Strel konča plavat, pade noč in seveda večerja. Po večerji malo sem in tja potem pa pristanemo ob obali. Nič. Gozd in par domačinov. Čakamo dež, pade skoraj nič. Zavlečemo se na palubo, pivce in klepet z Angležem o SAT tehnologiji, do 24h. Mail kontrola in spat.